Ažbetova Zamorka, ena kultnih slik slovenske umetnosti, kljub svoji popularnosti ostaja v mnogih pogledih uganka. Ni znano, koga predstavlja, torej ali je oficialni portret, na kar kaže njen kocept, ali vendarle samo portretna študija anonimnega modela, in tudi datacija v leto 1895 je zgolj poskusna, temelječa na prvi informaciji o sliki, to je njeni predstavitvi na razstavi v müchenskem Glaspalastu leta 1896.
Cilj tokratnih Odstiranj je bil najti odgovor na gornji vprašanji, izhodišče pa je bil zapis izseljenskega umetnostnega zgodovinarja Rajka Ložarja (1904–1985), da namreč Zamorka predstavlja temnopolto ženo ameriškega konzula v Münchnu (Slovene Studies 2/1, 1980, str. 24).
Vprašanje o določnejšem času nastanka se je nepričakovano rešilo v konservatorsko-restavratorski delavnici Narodne galerije, kjer se je ob natančnem pregledovanju slike pokazala pod signaturo Ažbe, zapisano s čopičem v cinobrasti barvi, še druga signatura. Z makro fotografijo detajla, osvetljenega s svetlobo, padajočo pod posebnim kotom, se je spodnji napis (slikar je verjetno s konico lesenega ročaja čopiča pisal v še svežo oljno barvo) precej bolje pokazal. Tako je bilo možno s pomočjo digitalne tehnologije izdelati celotno rekonstrukcijo spodnjega napisa, ki ga vidimo na reprodukciji detajla v zeleni barvi. Izluščimo lahko napis Achbe 89. Že prej je bilo znano, da je v vrsti pod rdečim podpisom vpisan v plast barve kraj nastanka, München, orginalna signatura pa se je zaradi svoje skritosti vse doslej izmikala prepoznavi. Pisana je torej s »ch«, in táko poznamo tudi z drugih Ažbetovih del (npr. z risb Mala Dalmatinka, 1885; Bavarski kmet, 1885; Glava ležečega starca, 1887; itd.). Barvno varianto podpisa, pisano z »ž«, je slikar očitno dodal, ko je delo leta 1900 poslal v Slovenijo na prvo slovensko umetniško razstavo. S tem pa je zakril ne le prvotni podpis, temveč tudi letnico, ki je vtisnjena poleg njega, torej 89. Metoda infrardeče fotografije kaže tudi ostanke podrisbe na beli podlagi, verjetno izvršene z ogljem ali črno kredo, torej skrbno pripravo odličnega risarja, preden se je lotil nanašanja barv. Ker se je Zamorka – ta vzor(č)na slika, obešena med »originali« v šoli na Georgenstrasse v Münchnu – izkazala kar za šest let starejšo, kakor je veljala doslej, je s tem potrjena trditev Ažbetovega učenca Igorja Grabarja, da je portret slikarjevo staro akademijsko delo.
Glede na odkrito letnico je prišel v poštev za iskanje »temnopolte konzulove žene« Edward Windsor Mealey iz Hagerstowna (Maryland, ZDA), ki je v Münchnu opravljal diplomatsko službo med letoma 1887 in 1890, vendar je poizvedovanje pokazalo, da njegova žena ni bila črnka. Ložarjeva trditev torej ostaja nepojasnjena in Zamorko še naprej zastira tančica anonimnosti.
Iskanje podatkov o Ažbetu in njegovih delih pa je odstrlo neko drugo zanimivost: Narodni muzej Slovenije hrani doslej neznan slikarjev reliefni portret v mavcu, delo münchenskega kiparja Conrada Holzerja iz leta 1907. Kakor Zamorko je tudi ta mavčni medaljon deželi Kranjski posredoval oziroma podaril Nikolaj pl. Gutmansthal in zapisal, da je mavec osnutek za marmorni portret na Ažbetovem grobu v Münchnu. Zapuščeni grob je bil leta 2001 ponovno urejen in odtlej krasi nagrobno ploščo bronast relief s slikarjevo podobo, ki jo je ustvaril Mirsad Begić.
Med pričevanji o Ažbetu je pozornost vzbudila tudi izjava Riharda Jakopiča, ki je retrospektivno zapisal, da je prišel na münchensko akademijo v času, ko je Ažbe ravno »slikal z zanj značilnim elanom neko veliko naročeno sliko, katere skico imajo zdaj v Narodni galeriji v Ljubljani«. Jakopič je prišel v München jeseni 1890, strokovna literatura pa omenja, da je okrog leta 1890 Ažbe v Berlin prodal sliko Odaliska z evnuhom. Iz tega lahko sklepamo, da je galerijski eksponat V haremu, ki se vsebinsko lepo ujema s témo, navedeno v naslovu omenjene slike, po vsej verjetnosti skica prav za to zgodnje Ažbetovo delo. Ta vednost postavlja pod velik vprašaj doslej veljavno kronologijo Ažbetovih del, po kateri spada V haremu zaradi obdelave z izredno svobodno potezo (pri tem pa ne bi smeli pozabiti, da gre za skico!) prav na konec njegovega ohranjenega opusa, namreč v leto 1903. Tudi v tem primeru velja razmisliti o novi dataciji.
Zamorka slejkoprej ostaja edina Ažbetova slika, za katero vemo, da jo je za življenja razstavljal. Razen naročenih del, ki jih je moral izročiti naročnikom, v resnici platen, ki jih je z veliko vnemo začenjal in o katerih imamo nekatera pričevanja, ni nikoli dokončal. Oton Župančič je slikarja spoznal proti koncu njegovega življenja in je upravičeno zapisal: »Videl sem v kavarni 'Simplicissimus' mojstra Ažbeta /.../ čisto izpit človek /.../ škoda fanta, lahko bi kazal kaj več po razstavah nego svojo Mulatko, čez katero menda ne more več naprej.«
4. september–30. september 2014
Narodna galerija