Sodbe zgodovinarjev o cesarju Francu Jožefu I. in o njegovem vladanju so si različne, pač glede na to, s katerega zornega kota obravnavajo 68-letno vladanje poleg cesarice Marije Terezije gotovo najpriljubljenejšega Habsburžana. S svojim ugledom je kot patriarh povezoval cesarsko-kraljevo državo s petdeset milijoni prebivalcev v pisanem sklopu enajstih narodov. Bil je veličanstvo, ki je poosebljalo idejo o večni monarhiji, v kateri je vladal kot prvi uradnik in skrupulozno upravljal obsežno cesarstvo. Franc Jožef je bil monarh, ki ni samo kraljeval, ampak je tudi vladal.
Čeprav ga je obdajal razkošen dvor in zapleten ceremonial, je cesar do konca ostal asket s prislovičnim poudarkom, da je umrl v vojaški železni postelji. V dolgi vladavini, tretji najdaljši med evropskimi vladarji, pa mu je poleg neomajne slave usoda nalila tudi polno kupo pelina, od nizanja tragičnih dogodkov v ožjem sorodstvu do vojnih in političnih porazov oz. političnih odstopanj.
Rodil se je 18. avgusta 1830 in že pri osemnajstih letih je na prestolu zamenjal bolnega strica Ferdinanda I. Leta 1854 se je poroči z bavarsko princeso Elizabeto (Sissi) in v zakonu, ki je bil le na videz romantično idealen, so se jima rodile tri deklice in sin – prestolonaslednik Rudolf, a je tragično preminil že v 31. letu življenja in čez devet let je bila tudi cesarica Sissi žrtev neuravnovešenega anarhista. Cesar pa je umrl 21. novembra 1916.
Življenjske izkušnje so ga izučile, da je vse bolj zagovarjal politiko ohranjanja zatečenega stanja in miru, toda njegovi vase zagledani militantni generali so generirali politične krize, in v tej situaciji ob kupu političnih vozlov ostarelemu monarhu ni preostalo drugega, kakor da je ravnal tako, da se mu lahko pripisuje sokrivdo za izbruh prve svetovne vojne. Verjetno lahko med njegove značajske lastnosti še najbolj obremenilno prištejemo dejstvo, da kot pedanten uradnik, zaprisežen konservativnim načelom, ni imel vizije razvoja države, kar je narekovalo nenehno spreminjanje razmerij v evropski politiki.
Čas vladanja Franca Jožefa je zaznamoval tehnični in kulturni napredek obsežnega cesarstva. Zgovoren je že razvoj železniškega omrežja, ki je v 19. stoletju predstavljalo pogoj za gospodarski napredek. Za vlade "prvega uradnika" se je v podonavski monarhiji od skromnih dolžin železniških prog leta 1848 do cesarjeve smrti razvejalo prometno omrežje na skupno dolžino 40.000 km. Obsežna gradbena dela so mestnim predelom dala pečat homogenosti. Gradila so se standardizirana poslopja upravnih stavb, vojašnic, šolskih poslopij, muzejev, gledališč, bolnišnic, železniških postaj in celo cerkva. S tem enovitim neohistoričnim "francjožefovim" slogom se je poudarjala pripadnost skupnemu prostoru. K temu so prispevali tudi javni spomeniki članom dinastije in zaslužnim vojaškim poveljnikom, s katerimi so kraji in ustanove izražali pripadnost kroni. Čas "presvitlega cesarja" je pri nas doživel kulturo poznega bidermajerja, čitalniškega preporoda, v slikarstvu romantičnih krajin in realizma, še zlasti pa obdobje slovenske moderne, ki se je na prehodu v 20. stoletje izražalo v posrečeni povezavi "štirih elementov", arhitekture, kiparstva, slikarstva in literature.
A v tej podonavski monarhiji, najobsežnejši na Stari celini, se je vse boj definirala kulturno-politična podoba posameznih narodov, in ob razpadu Avstro-Ogrske so se iz tega procesa oblikovale nove države. Med slovanskimi narodi so se tudi Slovenci tako v političnem kot tudi kulturnem življenju "vadili v državnotvornosti" in svojo suverenost so z velikimi pričakovanji leta 1918 prenesli v karađorđevićevsko kraljestvo SHS.