Poznobaročnega kiparja Jožefa
Strauba (1712–1756) štejemo med vodilne predstavnike baroka v Sloveniji.
Njegova dela so najbolj razširjena na območju današnje Štajerske, najdemo pa
jih tudi na Vipavskem in zunaj danes začrtanih nacionalnih meja – na
avstrijskem Štajerskem (Ernovž), v Italiji (Gorica), na Madžarskem (Velika
Kaniža) in Hrvaškem (Čakovec, Taborsko, Varaždin, Zlatar).
Jožef je bil poleg Janeza Krstnika (1704–1784), Filipa
Jakoba (1706–1774), Janeza Jurija ml. (1721–1773) in Franca Antona (1726–ok.
1774/76) eden izmed petih bratov, ki so se rodili mizarju in kiparju Janezu Juriju
Straubu st. (1674–1755) v dveh zakonih v majhnem južnonemškem mestecu v
Wiesensteigu in si ustvarili zavidljive kiparske kariere.
Čeprav so nekaj umetnostnega
šolanja opravili skupaj, so se na koncu ustalili v različnih mestih Svetega
rimskega cesarstva in onkraj. Nekateri v pomembnih umetnostnih in političnih
središčih omenjenega ozemlja, drugi na njegovem obrobju.
Svojo prvo umetnostno izobrazbo
so bratje Straub pridobili v delavnici svojega očeta v Wiesensteigu. Njihov oče
je s svojim bratom Johannesom (1681–1759) in potomci naročnikom zagotavljal zelo
raznovrstne storitve. Izdelovali so pohištvo, oltarje, rezbarili kipe,
poskrbeli pa so tudi za dekorativno okrasje, polihromacijo in pozlato. Vseh pet
bratov je tako lahko v krogu svoje družine dobilo široko izobrazbo, ki jim je
omogočila preživetje tudi zunaj rodnega Wiesensteiga. Janez Krstnik je leta
1737 postal dvorni kipar v Münchnu, njegov mlajši brat Filip Jakob pa je v
Gradcu prevzel delavnico pokojnega kiparja Janeza Jakoba Schoya (1686–1733) in
mesto deželnega kiparja. Trije mlajši bratje so se naselili na obrobju Svetega
rimskega cesarstva in onkraj – Jožef v Mariboru, Janez Jurij ml. v Radgoni (Bad
Radkersburg), Franc Anton pa v Zagrebu.
Jožef je sprva verjetno sledil bratu Filipu Jakobu v Gradec.
Leta 1736 je prisoten v Ljubljani v delavnici uveljavljenega kiparja Henrika
Mihaela Löhra, a se je z njim zapletel v sodni spor zaradi poskusa samostojnega
delovanja. Zatem ga najdemo na Vipavskem, leta 1743 pa mu je, verjetno prek
bratove graške delavnice, zaupano prestižno naročilo mariborskega mestnega
sveta za izdelavo Kužnega znamenja. Med njegovimi najbolj kvalitetnimi deli lahko
izpostavimo kiparski okras na neohranjenih oltarjih na Studencih v Mariboru
(danes v Pokrajinskemu muzeju v Mariboru) in minoritski cerkvi na Ptuju.
Straubova kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka sta
umeščena na glavni oltar štanjelske cerkve še z dvema drugima kipoma (sv.
Avguštin in sv. Gregor), ki pa sta delo drugega umetnika. Podpis na podstavku sv.
Janeza Nepomuka Iose. Stravp Inventor Scvlp.
Anno 1741 oba kipa umešča v čas njegovega delovanja na Vipavskem in
poudarja Straubovo samostojno vlogo pri zasnovi in izdelavi obeh kipov. Z
letnico 1741 sta štanjelska kipa tudi najzgodnejši dokumentirani deli v
kiparjevem opusu.
Kipa sta bila konec novembra 2017 odpeljana v Restavratorski
center ZVKDS zaradi slabega stanja, ki so ga povzročili lesni škodljivci in
lesna trohnoba.
Laboratorijske analize so pokazale, da je bilo na lesenih
plastikah do sedem plasti poslikav. Zaradi tako obsežnih preslikav lahko
domnevamo, da sta bila kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka prinesena od
drugod in so ju skupaj s kipoma sv. Avguština in sv. Gregorja enotno pobarvali.
Kasnejše poslikave kipov so sledile okusu posameznega obdobja in so imitirale
podobo kamna. Tako debele plasti poslikav, pri katerih so bili uporabljeni
različni materiali, je težko odstranjevati. Delo je izjemno dolgotrajno,
predvsem zato, ker je cilj konservatorsko-restavratorskih postopkov v čim večji
meri ohraniti spodnjo poslikavo.
V okviru septembrskih Odstiranj izpostavljamo tudi dva kipa Klečečih angelov Jožefa Strauba, ki sta
razstavljena v slavnostni dvorani (št. 4) stalne zbirke Narodne galerije.
Restavriranje Straubovih štanjelskih kipov je rezultat
mednarodnega projekta Po sledeh umetnosti
družine Straub / Tracing the Art of the Straub Family (TrArS), ki ga
sofinancira program Kreativna Evropa Evropske Unije.