Jaslice so ponazoritev
Kristusovega rojstva in osrednji simbol božičnih praznikov, njihovo izdelovanje
in postavljanje pa je vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine. Od 17.
stoletja dalje se je postavljanje jaslic postopoma uveljavilo v cerkvah,
meščanskih domovih in nazadnje tudi na kmetih, kot o splošno sprejeti šegi pa lahko
govorimo šele od poznega 19. stoletja naprej, zlasti pa v obdobju med
svetovnima vojnama. Glede na način postavljanja se je v zgodovini razvila
jaslična tipologija, izvor figur pa je bil pri nas različen: del je
predstavljal uvoz s Tirolske, ki je slovela po jaslični umetni obrti, del so
izdelali domači rokodelci, manj je bilo umetniških jaslic slovenskih likovnih
umetnikov in oblikovalcev. Takšni umetniški in rokodelski izdelki iz trajnih
materialov so bili namreč cenovno manj dostopni in njihovih izdelovalcev ni
bilo toliko, da bi zadostili vsem naročilom. Zato so se na kmetih kot poceni
možnost uveljavile papirnate jaslice v tiskanih polah, iz katerih so pripravili
tradicionalne jaslice v bogkovem kotu.
Na Slovenskem so
se razširile tuje jaslične pole, kakršne še danes izdajajo muzeji jaslic zlasti
v nemškem prostoru, osnutke za tovrstne jaslice pa je naslikalo tudi več
domačih likovnih umetnikov. Med njimi so najobsežnejše in najbolj znane narodne
jaslice slikarja Maksima Gasparija iz leta 1919. Osnutek za papirnate jaslice
je naslikal tudi France Gorše, izdali so jih kot prilogo v Slovenčevem
koledarju za leto 1942. To je bil letni koledar, ki je v letih 1941−1945
izhajal v Ljubljani v založništvu Konzorcija
Slovenca, Slovenskega doma in Domoljuba. Izšlo je pet številk, v njih so
bili publicirani koledar, poročila, praktični nasveti in literarni odlomki,
koledarju za leto 1942 pa so dodali Goršetovi jaslični poli na tršem papirju.
Slovenski narodni značaj Goršetovih jaslic je še posebej pomenljiv, saj so bile
objavljene v času okupacije, ko sta Slovenčev koledar med drugim »krasili«
podobi italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. in fašističnega vodje Benita
Mussolinija ter so v njem obeleževali tudi praznike italijanske države.
France Gorše
(1897−1986) sodi med osrednje slovenske kiparje 20. stoletja, uveljavil se je
tudi kot grafik in ilustrator. Rojen je bil v Zamostecu pri Sodražici in umrl v
bolnišnici na Golniku, življenjska pot in ustvarjalni nemir pa sta ga vodila po
mnogih krajih na Slovenskem, v zamejstvu in celo na drugih kontinentih. Po
diplomi pri profesorju Ivanu Meštroviču na Akademiji za likovno umetnost v
Zagrebu leta 1925 je deloval v Vremah, Trstu, Gorici, Ljubljani, Clevelandu,
New Yorku, Rimu in na avstrijskem Koroškem; svoj zadnji dom z ateljejem in
galerijo je imel v Svečah. Gorše je ustvaril vrsto monumentalnih kiparskih del
za javne prostore ter dela v različnih dimenzijah in tehnikah, ki so danes del
zasebnih in javnih zbirk; stalna zbirka njegovih del je v Galeriji Božidar
Jakac v Kostanjevici na Krki.
Goršetove
jaslice v Slovenčevem koledarju so nastale v umetnikovem »ljubljanskem obdobju«
(1930−1945), natisnjene so v barvah na dveh jasličnih polah, obsegajo pa
enaindvajset delov. Na prvi poli so kot celota v lesenem hlevčku z zasneženo
streho upodobljeni Marija, Jožef in Jezušček v jaslih z volom in oslom, Sveti
trije kralji ter skupina ovac. Na drugi poli so upodobljeni pastirji, meščana,
posamezne ovce oziroma skupine ovac ter angela in zvezda repatica. Gorše je
upodobil pristne slovenske jaslice, saj so ob svetih osebah v značilnih
orientalskih oblačilih naslikani liki v domačih nošah: pastirji v temnejših
kratkih hlačah in belih srajcah ter s klobukom na glavi delujejo kot planinci;
klečeči možakarji v domačih kmečkih oblačilih in stoječa žena z ruto na glavi,
ki častijo Jezusa, so liki slovenskega podeželja; meščanski par pa si je nadel
gorenjsko narodno nošo kot reprezentativen pripadnostni kostum za obeležitev
božičnega praznovanja.
Za postavitev takšnih
papirnatih jaslic so iz jasličnih pol izrezali posamezne figure, zadaj
prilepili palčko, s katero so jih nato pritrdili v podlago iz mahu. Celota je
bila postavljena na trikotno polico, zaradi česar je bila kompozicija jaslic vedno
sredinska in dopolnjena z okrašenim prtičkom. Jaslice so umestili v bogkov kot,
ki je bil simbolno hišno svetišče v kotu nad mizo v glavnem prostoru kmečke
hiše in so ga skozi vse leto krasili razpelo in slike na steklu, v božičnem
času pa so dodali še jaslice. Takšna je tudi postavitev Goršetovih jaslic v
Narodni galeriji, kjer smo jaslice reproducirali, jih postavili v simbolni
kontekst, dodali originalni Slovenčev
koledar za leto 1942 in njegovo božično prilogo.