Vlaho
Bukovac (Cavtat, 1855 ‒ Praga, 1922) je najpomembnejši hrvaški slikar s prehoda
19. v 20. stoletje, predstavnik akademskega realizma, ki je usvojil
dosežke plenerizma in simbolizma. Poleg portretov je slikal tudi akte, velike
figuralne kompozicije in krajinske študije. V letih 1877‒80 je študiral na Šoli
lepih umetnosti (École des Beaux-Arts) v Parizu, redno razstavljal na pariških salonih,
od leta 1880 dalje pa je imel v Parizu tudi svoj atelje. Slikal je portrete
pripadnikov visoke družbe, enako v letih 1882‒1883, ko se je mudil na dvoru v
Beogradu in portretiral člane kraljeve družine. V letih 1884‒1885 se je mudil v
Dalmaciji, leta 1893 pa se je preselil v Zagreb, kjer si je postavil hišo z
ateljejem in postal osrednja osebnost vseh umetniških manifestacij. Bil je tudi
med ustanovitelji secesijskega Društva hrvaških umetnikov in spodbujal mlade
umetnike k slikanju na prostem. Nato je živel v Cavtatu in na Dunaju, dokler ni
leta 1903 postal izredni, leta 1910 pa redni profesor na akademiji v Pragi,
kjer je poučeval do smrti.
V Narodni galeriji hranimo štiri
njegove slike ‒ Andromedo (1886) iz pariškega obdobja v temni barvni
paleti, Portret Ivke Vranyczany (1894) iz zagrebškega obdobja, žanrski
prizor Pri vedeževalki (1914) iz praškega obdobja in tudi Portret
Pipe Arko, roj. Tavčar (1918), naslikan s črtkano potezo
postimpresionistov.
Josipina Bogomila (Pipa) Arko,
roj. Tavčar (1891‒1974), je bila hčerka odvetnika, politika in pisatelja Ivana
Tavčarja (1851‒1923) in Franje Tavčar, roj. Košenini (1868‒1938), osrednje
predstavnice slovenskega meščanskega liberalnega ženskega gibanja v Sloveniji.
Pipa je aktivno sodelovala pri dejavnostih, predvsem dobrodelnih, ki jih je
vodila njena mati Franja z narodnimi damami, npr. pri zbiranju in izdelovanju
oblek za revne učence ljudskih šol, kazala pa je tudi glasbeno nadarjenost
(njen učitelj je bil Matej Hubad, ravnatelj konservatorija) in je že v začetku
leta 1914 nastopila kot solistka na prvem koncertu Glasbene matice v čast
skladateljev Ipavcev. Istega leta se je poročila z Vladimirjem Arkom
(1888‒1945), ki je bil slovenskih korenin, vendar rojen v Zagrebu. Arko je bil
sin znanega zagrebškega vinarja in pridelovalca konjaka Mija Arka, po katerem
je prevzel tovarno alkoholnih pijač in dejavnost z leti razširil še na področje
izdelave drugih proizvodov, kot so likerji, rum, rakija, peneče vino, ter
prodajo kemijskih proizvodov, kovinske in emajlirane posode, sodov itd. Bil je
eden najvplivnejših organizatorjev gospodarskega življenja v Zagrebu, med
drugim soustanovitelj zagrebške borze in predsednik trgovsko-obrtne zbornice.
Veliko pozornost je posvečal tudi zunanjemu izgledu izdelkov, predvsem etiketam
na steklenicah alkoholnih pijač, ki sta mu jih izdelovala hrvaška umetnika Otto
Antonini in Frano Branko Angeli Radovan ter
svetovno znani madžarski umetnik Mihály Biró. Tovarna je bila po drugi svetovni
vojni nacionalizirana in preimenovana v Badel in deluje še danes.
Naraščajoča
proizvodnja je zahtevala prenovo tovarn in poslopij ob njem, kar je izvedel
hrvaški arhitekt Ignjat Fischer. V sklopu kompleksa sta si zakonca uredila tudi
razkošno domovanje, v katerem ni bilo točne ločnice med zasebnim in poslovnim
delom, kljub vsemu pa je izstopal budoar soproge Pipe, oblikovan v slogu
avstrijskega arhitekta Josefa Hoffmanna. Leta 1939 je njuno domovanje zamenjala
družinska hiša, delo hrvaškega arhitekta Alfreda Albinija, v zmernem
modernističnem slogu, kar je bila izjema v starem delu
Zagreba. Pipa je po zgledu staršev tudi po poroki nadaljevala z
dobrodelnimi dejavnostmi, darovala denar različnim društvom, zbirala umetnine
in bila mecenka umetnikom. S soprogom sta imela bogato knjižnico z več kot 4000
knjigami, od katerih sta del podarila Narodni in univerzitetni knjižnici v
Zagrebu. Dom sta imela opremljen z umetninami starih mojstrov, dunajskim in
azijskim porcelanom, srebrnino, s preprogami in čilimi, z družinskimi portreti
slikarjev Vlaha Bukovca, Bela Čikoša, Julija
Meissnerja itd. ter z umetninami sodobnih slikarjev, med drugim tudi s slikami
Ivane Kobilca.