Projekt Poti impresionizmov: kandidat za Kulturno pot Sveta Evrope
Organizacija Eau & Lumière s sedežem v Parizu je bila ustanovljena leta 2009 z željo ohranjati spomin na skupno evropsko dediščino impresionizma in plenerizma. Društvo predstavlja točke in kraje, ki so povezani z impresionističnimi umetniki, z njihovim življenjem, motivi in navdihi. Predvideno je, da se bo tako tudi v turističnem smislu povečala prepoznavnost manjših krajev, občin, regij in mest ter muzejev, ki so posvečeni dragocenostim impresionizma.
Narodna galerija je članica društva od leta 2014 dalje, francoski pobudnik pa je že povezal devetindvajset muzejev in institucij v sedmih evropskih državah (Francija, Italija, Nemčija, Nizozemska, Španija, Belgija in Slovenija).
Pot sejalca: prvi del
Celotno slovensko vejo poti impresionizmov so predstavniki organizacije Eau & Lumière poimenovali Pot sejalca; ob 150. obletnici rojstva Ivana Groharja je tako prva etapa poti posvečena njemu.
V loku od Ljubljane prek Škofje Loke, Sorice, Bohinja in Bleda vse do Brezij smo izpostavili več točk, ki so vsaka po svoje povezane s kako Groharjevo umetnino. Gorenjska in Ljubljana sta se v zadnjih sto letih urbanistično zelo spremenili in nekatere lokacije so danes pozidane, zaraščene ali nedostopne (zasebna zemljišča). Grohar pa je – po drugi strani – številna dela dokončal tudi v ateljeju po svojem lastnem navdihu in jih (vsaj za zdaj) ne moremo neposredno povezati z nobenim konkretnim razgledom. Tam smo torej izbrali točko, ki zagotavlja ustrezno alternativo.
Grohar narave ni posnemal, ampak jo je podoživljal. Prostor je postal sploščen, gorski vrhovi so se zašilili, stavbe premaknile in nevidne silnice ozračja, toplote in čustev so postale vidne, migetave in naelektrene poteze. Na njegovih slikah se srečamo s slovensko krajino, ki sta jo sooblikovala poljedelstvo in kmečko delo, ne urbanizacija. Groharjevi prizori niso družbenokritični, temveč polni zanosa. Kakor nekateri njegovi sodobniki je tudi Grohar verjel, da se človeškost začne tam, kjer se končata golo delo in telo in se rodi ljubezen, ki delo napoji z duhom.
Preobrat od realizma k impresionizmu se je na Slovenskem zgodil v času, ko so nacionalna umetniška društva po vsej Evropi težila h »kulturni diferenciaciji« in prevzemala posamezne umetnostne sloge kot narodne. Domači kritiki, željni herojske umetnosti, so slovenske impresioniste večkrat označili kot nedorasle nalogi, naši ustvarjalci pa so se odzvali ne samo z uspešnim razstavljanjem v tujini, ampak tudi z vključitvijo novih simbolov v slike. V obdobju pospešene urbanizacije, ko so se mesta iz leta v leto vse bolj širila, so slovenski meščani začeli kmete in z njimi povezane kozolce in krajine doumevati kot nekaj, kar je ohranilo pristnost in pomenilo temelj, okoli katerega lahko organizirajo domovinsko idejo. Tako nam slovenski impresionisti namerno niso zapustili le modernističnih umetnin, temveč tudi skupne identifikacijske točke, ki presegajo prostor, čas in nazore.
17. junij – 8. oktober 2017
Narodna galerija
Vhodna avla
Prešernova 24
1000 Ljubljana