Če si skušamo predstavljati začetke umetniške grafike na Slovenskem, res lahko govorimo o prvih listih v več kot samo enem pomenu. Pred prvim razcvetom leta 1921 je bila namreč grafika hermetična disciplina, omejena na tri ali štiri domače avtorje. Oprijeli so se je iz povsem individualnih vzgibov in se razen Saše Šantla z njo niso ukvarjali posebej zavzeto. K tem izjemam dodajmo še Heleno Vurnik, ki je osnovne tehnike obvladala že v času študija in je tu in tam napravila secesijsko ubran grafični list v jedkanici in akvatinti. Sternena sta se z grafiko poskušala povsem kot samouka, zato so to prvi grafični listi v slovenski moderni umetnosti in prvi listi v osebnih opusih naših grafičnih pionirjev.
Ilustracijsko motivirano avtorsko grafiko najdemo pri članih kluba Vesna. Saša Šantel se je po letu 1908 najprej sam poskusil v lesorezu, leta 1913 pa se je vrnil k študiju grafike v München. Hinko Smrekar se je grafiki prvič posvetil preden so ga leta 1915 vpoklicali v vojsko. Nekaj pravljičnih motivov je izpeljal v kombinaciji jedkanice in akvatinte ali v mezzotinti. Tehnično dovršenost Smrekarjevih listov lahko primerjamo z listi Helene Vurnik. Njen grafični opus je sicer v večini nastal še na Dunaju pred letom 1915. Tako kot pri Smrekarju in Šantlu je tudi v grafičnih listih Helene Vurnik mogoče prepoznati tradicionalno obrtno disciplino umetnostno-obrtnih šol. V teh opusih so se tiski iz aplikativnih in ilustracijskih intencij le redko dvignili k samostojnosti avtorske grafike. K emancipaciji sta jo približala tehnično eksperimentiranje in nizke naklade, kar jim daje pridih intimnosti.
Na jesen svojega življenja je Sternen trdil, da se je s klasično jedkanico ukvarjal priložnostno kot samouk in že v Ažbetovi šoli okoli leta 1902/03. Konec zanimanja zanjo je odločno postavil v leto 1906/07. Poskušal se je predvsem v jedkanici in suhi igli ter v jedkanici z mehko prevleko (vernis mou) in monotipiji. Velik delež med njegovimi grafičnimi listi predstavljajo kopije po erotičnih motivih Féliciena Ropsa, Henrija de Toulouse-Lautreca, Maxa Klingerja in verjetno še koga. Izbiral je predloge po avtorjih, ki so inovativno nadgrajevali različne grafične tehnike. Nanje je gledal s slikarskimi očmi in iskal slikovitih učinkov. Na koncu se je omejil na monotipijo, vedno pa je tehniko zapletal z nenavadnimi posegi in dodatki, zato jo je zelo težko natančneje popisati. V njegovi zapuščini je nekaj listov signirala njegova soproga Rozalija Klein-Sternen. Med njimi posebno pozornost pritegne jedkanica Pri jedkanju, ki je najzgodnejši primer avtorefleksije v slovenski grafiki. Večina grafik obeh Sternenov na prvi pogled razodene, da niso bile namenjene javnosti. Velja pa zbiralce opozoriti, da še obstajajo nekatere plošče, po katerih so nastali posthumni odtisi.
Takoj ko prestopimo rob drugega desetletja, pa se v slovenski grafiki odpre nov svet. Prvi listi so bili povezani predvsem z dunajsko secesijo in Münchnom s preloma stoletij. Leta 1921 se je Tone Kralj sicer še vedno oziral nazaj h Klimtu in v Wiener Werkstätte, Veno Pilon pa je iz Prage in Firenc prinesel s socialno snovjo motivirano ambicijo, ki ji dotlej ni bilo primerjave. V istem času je Božidar Jakac vrezal svoje prve poetične lesoreze in iz Prage posredoval v našo umetnost podobe očaranosti z urbanim okoljem, ki je tudi ob socialnih stiskah ostajalo slikovito. Šele od tu dalje se slovenski umetniški grafiki odpira prava perspektiva, ki je dosegla vrhunec v drugi polovici stoletja s tako imenovano Ljubljansko grafično šolo.
Razstava spremlja
27. grafični bienale
Ljubljana, 6. 9. – 28. 10. 2007
Kustos razstave
Andrej Smrekar
Viri gradiva
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Galerija Zala
Moderna galerija, Ljubljana
Narodna galerija, Ljubljana
Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
Zasebna zbirka, Kostanjevica na Krki
Zasebna zbirka, Ljubljana
Razstavo smo pripravili s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije
4. september–28. oktober 2007
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana