Križani iz Pirana
Monumentalni lik Križanega iz Pirana je po novejši strokovni oceni nastal v drugi polovici 14. stoletja. Izdelali so ga v beneški delavnici po uveljavljenem tehničnem postopku iz lesa in poslikali v tehniki tempere. Že dalj časa se nahaja v krstilnici pri ž. c. sv. Jurija v Piranu. Ikonografsko ga opredeljujemo kot lik trpečega Kristusa, pomeni pa enega ključnih spomenikov srednjeveškega kiparstva v naši dediščini. Svoj avtentični kontekst je izgubil in ga ni več mogoče zanesljivo rekonstruirati. Toliko bolj je zato pomembno, da mu poskusimo zagotoviti kar najboljše varstvene razmere.
Ob pripravah na razstavo Gotsko kiparstvo v Sloveniji (Narodna galerija, 1973) je konservatorski atelje Zavoda za spomeniško varstvo SR Slovenije med januarjem 1972 in februarjem 1973 opravil zahtevno restavriranje. Raziskave so pokazale, da sta bila inkarnat in prt okoli ledij večkrat preslikana; nekaj sprememb so tedaj ugotovili v območju glave, v kompoziciji draperije in prstov na nogah, s čimer so v poznejših obdobjih vzdrževali slogovno aktualnost kultnega predmeta. Z restavratorskim posegom je bil po tedanjih strokovnih stališčih kipu vrnjen avtentični videz.
Prezentacija Križanega v krstilnici pa leseni plastiki predvsem zaradi vlažnega morskega zraka ni najbolj ustrezala. Priložnost za ponovno restavriranje nastalih poškodb se je ponudila ob simpoziju in razstavi Gotika v Sloveniji, ki so ju pripravili v letih 1994 in 1995 v Narodni galeriji. To pot je bilo mogoče s pridom uporabiti nekatere izsledke na podobnih spomenikih ob vzhodni jadranski obali. Z dodatnimi raziskavami smo pridobili določene podatke, ki dopolnjujejo podobo o formalnih in tehničnih značilnostih kipa; posebej so koristni za nadaljnjo strokovno obravnavo in za ohranjanje tega srednjeveškega spomenika. Restavriranje je potekalo v Restavratorskem centru Republike Slovenije med letoma 1995 in 1998; vodila ga je Nuška Dolenc Kambič s sodelavci iz centra in z drugih strokovnih ter visokošolskih ustanov.
Gotovo je ustvarjalna moč večja, če v njenih rezultatih čutimo prepričljivost predvsem tistih delov vsebin, s katerimi posamezna umetnina opravlja svojo kultno nalogo. Gre za kvaliteto, ki navadne likovne dosežke spreminja v nadpovprečne stvaritve. Z njo je mogoče preseči slogovne in časovne meje kljub temu, da periodični slog pomeni umetniku in predmetu izhodišče in oporo. Dejstvo, da sta si pri piranskem Križanem smrt in življenje tako blizu, je srednjeveški kip ohranjalo v funkciji in varovalo njegovo aktualnost dolga stoletja. V poznejših obdobjih so ga obnavljali in posodabljali le s slikarskimi posegi in z nekaj dodatnimi okrasitvami, pod plastmi teh prenov pa se je redko dobro ohranilo avtentično delo. Obseg in značaj poznejših posegov tako samo potrjujeta univerzalno sporočilnost in kakovost stvaritve še neznanega beneškega kiparja.
Restavratorski poseg na tako dragocenem spomeniku ne pomeni le strokovnega izziva in poklicne odgovornosti, temveč tudi ravnanje z usodo vrhunske umetnine. Ustrezna prezentacija je nedvomno zagotovilo, da bo ta svoje poslanstvo tudi nadaljevala in hkrati opozarjala, da je pomemben del širšega kulturnega pojava na območju vzhodne in severne jadranske obale. Prav njemu bo treba posvetiti posebno pozornost in novejše strokovne ugotovitve strniti v razstavo, s katero bodo te postale spoznanja celotne kulturne javnosti. Pobudo zanjo je dal konservatorski oddelek uprave za zaščito kulturne dediščine iz Splita (Konservatorski odjel Uprave za zaštitu kulturne baštine, Split, Hrvaška), ob podpori Narodne galerije, Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran in Restavratorskega centra Republike Slovenije.
Ptujski oltar Konrada Laiba
Leta 1930 so na zahtevo konservatorja Franceta Steleta premestili krilni oltar salzburškega mojstra Konrada Laiba iz ok. leta 1460 iz proštijske cerkve sv. Jurija na Ptuju v Pokrajinski muzej, skupaj s prav tako gotskim lesenim polihromiranim kipom sv. Jurija. S tem dejanjem so uresničili konservatorsko odločitev, namenjeno boljšemu varovanju obeh spomenikov zaradi tedaj neprimernih pogojev v cerkvenem prostoru. Ob tej priložnosti je slikar Matej Sternen triptih restavriral in mu skušal vrniti prvotno podobo.
Po zadnji restavratorski obnovi notranjščine sv. Jurija je na zahtevo lastnikov konservatorska odločitev po 58 letih vrnila Laibov oltar in kip nazaj v cerkev. Odločitev, med prvimi takšne vrste, je temeljila na prepričanju, da ju je treba vrniti v prostor, v katerega dejansko sodita in naj bi zato bil primernejši od muzeja. Takšno odločitev je mogoče sprejeti samo pod pogojem, da bodo vsi vpleteni z enako avtoriteto in gorečnostjo vztrajali pri vzpostavitvi najboljših dosegljivih razmer hranjenja in varovanja na zdaj določenem mestu. Lastništvo ni samo pravica, nalaga tudi dolžnosti, in enako velja za upravljanje.
Ob razstavi Gotika v Sloveniji v Narodni galeriji smo se odločili za ponovno restavriranje. Potrebo po tem je pokazala restavratorska priprava oltarja za razstavitev. Prav tako se je zdelo primerno umetnino pripraviti na dokončno razstavitev in tako pospešiti tehnološko pripravo prostora, v katerem so mu lastniki odredili mesto. Priložnost je bila zrela tudi zato, ker smo lahko skrčili obseg za vse to potrebne manipulacije in prevozov, ki sicer predstavljajo največje tveganje za spomenik. Restavriranje je tako potekalo od leta 1995 dalje v ateljejih Restavratorskega centra Republike Slovenije; vodil ga je Ivan Bogovčič, sodelovali pa so restavratorji iz centra, študenti in drugi zunanji sodelavci ter oddelek za lesarstvo Biotehnične fakultete.
Rezultati opravljenih raziskav, namenjenih ne le ugotavljanju tehnoloških značilnosti samega retabla, temveč preučevanju slikarske manire Konrada Laiba, ki je bil zadnja leta predmet znanstvenega zanimanja tudi drugod, so dragoceni. Srečne okoliščine so povečale njihovo uporabnost. Prav v teh letih so v Avstriji zaključevali večdesetletno restavriranje nekaterih Laibovih del in v lanskem letu pripravili razstavo in znanstveni simpozij. Sodelovanje Bundesdenkmalamta in direktorja njegovega oddelka za restavriranje in konserviranje Manfreda Kollerja nam je tako omogočilo kar največjo previdnost pri posegih in hkrati sprotno kritično preverjanje naših strokovnih odločitev.
V primerjavi s stenskim je tabelno slikarstvo v Sloveniji po obsegu občutno skromneje ohranjeno; pa vendar arhivski viri pričajo, da je bila nekoč, v srednjem veku, ta zvrst likovne umetnosti razširjena tudi pri nas, in sicer v vseh svojih oblikah. To dokazuje raznovrstnost najbolj kakovostnih ohranjenih stvaritev, kot so, poleg obravnavanega retabla s Ptuja, še tabla z motivom Kristusa na Oljski gori iz p. c. sv. Miklavža v Koritnem nad Čadramom, naslikana ok. leta 1490, pa krili Kranjskega oltarja (danes na Dunaju v Österreichische Galerie) iz ok. 1500, ali največji krilni oltar v p. c. sv. Križa nad Kojskim v Brdih, narejen v začetku 16. st. V teh oltarnih slikah so se slogovne težnje italijanskih in severnjaških likovnih središč na različne načine srečavale ter predvsem združene ustvarjale izrazno posebnost samega prostora.
Resnično majhna ostalina srednjeveških tabelnih slik pri nas, vsega skupaj jih je devetindvajset, nam nalaga veliko večjo skrb zanje, saj je vsak posamezen predmet toliko bolj nepogrešljiv. Dopolnjuje bogastvo dediščine v stenskem slikarstvu, arhitekturni in obli plastiki, poslikanih stropih in iluminiranih rokopisih. Leseni nosilec in tehnika tempere pa zahtevata posebno skrb pri vzdrževanju in sprotno nego tovrstnih spomenikov. Velike odgovornosti pri tem ne nosijo samo strokovne službe, temveč tudi lastniki. Restavratorska praksa kaže, da je primerna prezentacija dediščine tista, ki poskrbi za zaščito in tako najbolje prispeva k njenemu ohranjanju. Namen razstave je prikazati restavriran krilni oltar Konrada Laiba pa tudi metode posega, ki so takšen rezultat omogočile, hkrati pa želimo opozoriti slovensko javnost na obveznosti, ki jih mora naša generacija izpolniti do zgodovine, dediščine in zanamcev.