Leta 1986 je Narodna galerija od Izvršnega
sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije prevzela skrb za Vladno
umetnostno zbirko, ki obsega prek tisoč tristo umetnin. Hranjene so v
protokolarnih objektih, na ministrstvih in v vladnih uradih, del pa jih je
vključenih tudi v stalno zbirko Narodne galerije. Zbirka je izredno bogata in
raznolika. Njeno jedro je zasnoval ban Marko Natlačen leta 1938, ko so v banski
palači slovesno predstavili pridobljene umetnine. V zbirki prevladujejo
slikarska in grafična dela, obsega pa tudi kiparske stvaritve sedemintridesetih
avtorjev iz različnih obdobij, od sedemnajstega stoletja vse do abstrakcije v
šestdesetih letih preteklega stoletja. Večina kiparskih del je nastala v
časovnem razponu od tridesetih do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub
plodovitemu kiparskemu ustvarjanju v času nastajanja zbirke pa pomeni kiparski
delež v njej samo petnajst odstotkov celote. Večino kiparskih nalog širokega
spektra so namreč usmerjala naročila vsebinsko zgovornih javnih spomenikov,
kiparstvo pa je tudi tehnično zahtevnejše in dražje od slikarstva. Pridobivanje
umetnin za obsežno Vladno umetnostno zbirko je z željo po okrasitvi prostorov
potekalo priložnostno, brez uravnoteženega pregleda in zasnove, zato je njena
sestava zelo heterogena.
Kiparstvo
pred drugo svetovno vojno je nadaljevalo tradicijo na Dunaju šolanih kiparjev
in je bilo vezano na skromna naročila male plastike. Vojna je pretrgala razvoj
in od predvojnih klasicistično zasnovanih plastik je kiparstvo v zgodnjih
štiridesetih letih ohranilo jasne volumne in čvrste oblike. Vojna je omejila
spremljanje zunanjih vplivov in kiparsko dejavnost nasploh, po njej pa se je kiparstvo
začelo intenzivno obnavljati na slogovnih dosežkih predvojnega. Spremenjeni
družbeni odnosi in ideološka kulturna politika v letih graditve nove domovine
so vlogo kiparja postavili na drugačne temelje.
Leta
1945 je bila ustanovljena Akademija upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Prvi
akademski učitelji, kiparji Boris Kalin, Frančišek Smerdu, Zdenko Kalin, Peter
Loboda in Karel Putrih, so študente slogovno usmerjali v realistično kiparstvo,
kajti realistična tradicija je bila priznana v boju za novo, revolucionarno
vsebino. Povojna doba je bila ugodna za razvoj monumentalne plastike na prostem
in z njo je kipar postal soustvarjalec družbenega preroda v duhu dela in
obnove. Spomeniki narodnoosvobodilnega boja so izražali ideologijo nove
socialistične družbe in tako se je do leta 1953 preoblikovala podoba likovne
umetnosti. V spomeniškem kiparstvu so bili poleg Lojzeta Dolinarja akademski
profesorji najmočnejši predstavniki, mlajši diplomanti so se uveljavili ob
koncu petdesetih let. Generacija šestega desetletja, ki jo najvidneje zastopajo
Jakob Savinšek, Stojan Batič, Drago Tršar in Janez Boljka, je prispevala k novi
preobrazbi razvoja slovenskega kiparstva.
RazstavaUmetnost za nove dni. Kipi iz Vladne
umetnostne zbirke predstavlja izbor del iz raznovrstne in neuravnotežene
celote, hkrati pa nam omogoča vpogled v vsebinsko izrazno kiparsko snovanje
avtorjev, kot so Jakob Savinšek, Zdenko Kalin, Boris Kalin, Karel Putrih, Stojan
Batič, Tone Lapajne, Ivan Štrekelj, Janez Pirnat, Drago Tršar, Lojze Dolinar,
Janez Lenassi, Frančišek Smerdu, France Kralj, Ivan Napotnik, Janez Boljka,
Aladar Zahariaš, Vladimir Štoviček in drugi.
Na razstavi v Dolenjskem muzeju v Novem
mestu predstavljamo kiparski del zbirke z osemindvajsetimi plastikami
sedemnajstih avtorjev; izbrane so po estetskih, slogovnih in kvalitetnih
kriterijih.
Avtorica razstave
Mateja Breščak
Koordinatorica razstave
Katarina Dajčman
Vizualno oblikovanje
Ranko Novak
Postavitev razstave
Maja Rudolf Markovič
Konservatorsko-restavratorska priprava kipov
Martina Vuga
Projekt so podprli