Usoda Vladne umetnostne zbirke je dolga in zapletena. Čeprav je treba njene zametke iskati že v času Deželnega odbora za Kranjsko, ni imel v uradnih prostorih zbrani umetnostni fond nikoli narave zbirke, dokler ni prešel v upravo Narodne galerije. Njen edini namen je bila oprema uradnih prostorov vladnih uradov.
Zbirka šteje nad 1300 doslej evidentiranih umetnin in je zelo heterogena že po kvaliteti, predvsem pa po načinu pridobitve posameznih del. Ker ni imela statusa zbirke, tudi njena dokumentacija ne ustreza muzejskim kriterijem, zato smo se odločili, zbirko predstaviti po njenih zgodovinskih sklopih. Začenjamo z zadnjo epizodo, z deli, naročenimi in nakupljenimi po letu 1945. Slikam iz zaplenjenega in nacionaliziranega premoženja bomo posvetili posebno razstavo. Njihova sledljivost je namreč težavna in potrebuje temeljitih raziskav. Naša naloga je, razložiti zgodovinsko pričevalnost Vladne umetnostne zbirke. Prvi del nam odstira nazorno podobo ideološke fiziognomije nove oblasti in kulturne politike v novi državi.
Že v prvi petletki se je na društveni razstavi leta 1948 začela oblikovati državna odkupna politika, ki jo Vladna umetnostna zbirka dobro dokumentira. Sredi petdesetih let je državne nakupe prevzelo Ministrstvo za prosveto in kulturo, to pa pomeni predvsem sistemski proces izbiranja in dokumentiranje novih pridobitev. Med slikami v Vladni umetnostni zbirki namreč najdemo nekaj kvalitetnih del (Marij Pregelj, Bine Rogelj, Marko Čelebonović, Zlatko Prica itd.), ni pa ta fond zadovoljil vseh potreb osrednje nacionalne ustanove Moderne galerije, kakor dokazujejo dela, v tistem času posojena v njeno stalno zbirko.
Konservativnost in zadržanost pri pridobitvah je mogoče razbrati iz nabora umetnikov, ki jih zasledimo v zbirki. Navadno so bile to osebnosti, vpletene v republiško in v zvezno politiko, visoki funkcionarji stanovskih združenj ali profesorji na likovnih akademijah. V prvih desetih letih so med umetniki, zastopanimi v zbirki, funkcionarji stanovskih organizacij, nosilci javnih funkcij in prejemniki državnih podpor in nagrad. V poznih petdesetih letih in pozneje tej skupini lahko dodamo tudi preverjene mlade umetnike, ki so zgodaj začeli dobivati strokovna priznanja in državne nagrade.
Prirast Vladne umetnostne zbirke je bil odvisen od priložnosti in od trenutnih potreb. Pri Miheličevih Potujočih kurentih imamo najverjetneje opraviti z naročilom umetniku, ki je izdelal repliko starejše kompozicije v večjem formatu za vnaprej predvideno mesto. Drugače pa je bil ta prirast prepuščen protokolarnemu uradništvu, za samo zbirko umetnin (bolje rečeno: za umetnostni inventar) pa so zelo pogosto skrbeli uradniški novinci. Zato je mogoče vsaj od sredine petdesetih let dalje v zbirki vse jasneje ločiti organizirani prirast iz resornega fonda od sporadičnih priložnostnih pridobitev; to odseva pomanjkanje strokovnih kompetenc tistih, ki so o pridobitvah odločali.
Oglejte si tudi povezave:
Javna vodstva po razstavi
Ustvarjalne delavnice za otroke in družine
Šolski programi na razstavi
Avtorja
Andrej Smrekar, Alenka Simončič
Urednica kataloga
Mateja Krapež
Oblikovanje razstave in tiskovin
Ranko Novak
Projekt je podprlo
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
5. marec – 17. avgust 2014
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana