Zoran Mušič (1909–2005)

Zoran Mušič (Bukovica, 1909 – Benetke, 2005) je prvi modernistični slovenski umetnik, ki se je uveljavil tudi na Zahodu.

Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

Na ogled je edina pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča, ki jo je velikodušno omogočila družina umetnikovega brata. Večina razstavljenih umetnin je namreč del umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, kot donacija ali posoja Narodni galeriji. V zbirki so dela iz obdobja od leta 1935, naslikana kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije. Izbor razstavljenih del se zaradi občutljivosti umetnin na papirju menja na nekaj mesecev.

Donacije so gradnik vseh kulturnih zbirk in muzejev širom po Evropi, a noben donator doslej še ni daroval Narodni galeriji tako obširne zbirke slik, grafik in risb. Vanda Mušič, nečakinja velikega mojstra, je Narodni galeriji podarila 56 umetnin, ob tem pa jih dolgoročno posodila še 40 in 48 za krajši čas. Narodna galerija ponovno izraža najglobljo hvaležnost gospe Vandi Mušič. Gospa Vanda Mušič je ob novi postavitvi razstave na prošnjo Narodne galerije povzela svojem misli v krajšem zapisu.

Leto pozneje

Razstava je zastavljena skorajda butično – svetlo, majhno in žlahtno. Vsakič znova odhajam z obiska srečna, izpolnjena in brez vsakega dvoma: vem, da sem naredila prav.

Zamisel, ki smo jo s pomočjo Narodne galerije uresničili, korenini v več različnih vzrokih. Sama realizacija pa je bila v veliki meri tudi moj osebni odgovor na čas in svet. Govorim o uporu zoper razčlovečenje našega sveta. In o izzivu takemu svetu z nekim drugačnim, pozitivnim dejanjem. Razstava je med nami ob pravem času tudi zato, ker Mušičeva dela, z izjemo nekaterih obdobij, govore prav proti  takemu razčlovečenju človeškega …

S svojim dejanjem sem torej želela na svoj način kljubovati negativnim trendom in s pozitivno gesto vsaj malo izzvati  čas in svet, v katerem živimo. Ta razmeroma majhen dobronamerni korak bo morda opogumil tudi druge k drugačnemu pristopu v času razpadajočih občečloveških vrednot. Hotela sem na neki način pokazati, da človeštvu nenaklonjeni časi dovoljujejo do soljudi naklonjene geste – in celo kličejo po njih – najsi bodo majhne, večje, širšega pomena ali omejene na eno samo osebo.

Vsekakor lahko zagotovim, da je mene sámo realizacija donacije – ki je bila s strani številnih Slovencev in tudi širše povrhu še tako silno lepo sprejeta! – brez dvoma notranje obogatila. In zelo me veseli, da si sedaj tudi doma, kadarkoli poželimo, lahko ogledamo širši izbor del enega priznano najboljših slikarjev dvajsetega stoletja, našega slovenskega rojaka Zorana Mušiča ...

Vse do danes nisem imela prave priložnosti, da se javno zahvalim Narodni galeriji in njeni direktorici dr. Barbari Jaki, s katero sva družno in prijateljsko složno izpeljali vso zadevo, za plemenito skrb, ki jo je in jo še naprej posveča zbirki in vsemu, kar se dogaja v Narodni galeriji. Enako velja zahvala in izraz spoštovanja vsem posameznikom med številnimi izjemnimi strokovnjaki in sodelavci Narodne galerije za njihove prispevke s svojih specialnih  področij in njihovo občudovanja vredno timsko sodelovanje pri pripravah na razstavo in pri njeni izvedbi, sploh pa za njihovo predano ljubezen do dela. Predvsem me je močno impresioniral celoten restavratorski oddelek, pa fotografski – preveč odličnosti, da bi lahko tu naštevala vse posameznike. Z vsemi mi je bilo čudovito sodelovati in vsakemu posebej se od vsega srca zahvaljujem.

Naj  vendarle posebej izpostavim vsaj vodilno kuratorko razstave mag. Matejo Krapež, ki se ji zahvaljujem za vso njeno požrtvovalnost, zanesljivost in konstruktivnost  pri vodenju kompleksnega projekta kakor tudi za razumevanje, ki ga je pokazala tako pri celotni pripravi razstave in spremljajočih dejavnostih kot pri njenih posameznih podrobnostih.

Obenem moram omeniti tudi nekaj najbolj izpostavljenih zunanjih sodelavcev, ki so vsak na svoj način nenadomestljivo prispevali k realizaciji stalne razstave Zorana Mušiča:
dr. Miho Trampuža, ki mi je prijateljsko stal ob strani od moje zamisli dalje, mi nudil moralno oporo in prijazno prispeval tudi vso pravno podlago, potrebno za uresničitev donacije;
mag. Gojka Zupana, velikega poznavalca, ki se z neutrudnim raziskovanjem uvršča med največje strokovnjake za življenje in delo Zorana Mušiča in je bil nepogrešljiv tako pri pripravi razstave kot tudi v nadaljnjem sodelovanju;
prof. Ranka Novaka, izjemnega slovenskega oblikovalca, ki je znal tako kreativno, nevsiljivo, estetsko prefinjeno in zračno postaviti razstavo in pripravil zanjo vso grafično opremo.

Dovolite, da končam z iskreno zahvalo vsem, ki ste in še naprej prispevate k tako lepi uresničitvi tako preproste zamisli…Sloveniji, Slovencem in vsem obiskovalcem razstave, tako domačim kot tistim iz tujine, saj je vse namenjeno prav vam – brez vas vsega tega ne bi imelo niti smisla početi!

Vanda Mušič 

Vodja projekta
Mateja Krapež

Izbor umetnin in zasnova postavitve
Barbara Jaki, Mateja Krapež, Andrej Smrekar, Gojko Zupan

Vizualna in grafična podoba postavitve
Ranko Novak

Konservatorsko-restavratorska priprava umetnin
Tina Buh, Andrej Hirci, Miha Pirnat, Simona Škorja

Stalna razstava, od 19. 5. 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana