Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1200–1600

Marija, ki doji dete
(2. pol. 15. stol.), tempera, les, 38,5 x 36,6 cm

NG S 1845, Narodna galerija, Ljubljana
Slika je kljub skromnim meram značilen primerek tiste zvrsti nabožnega slikarstva, ki je bila med 14. in 17. stoletjem močno razširjena ob Jadranskem morju (tako na dalmatinski kot na italijanski strani), na grških otokih pod gospostvom Beneške republike in v nekaterih drugih obmorskih krajih, zadnjih preostankih bizantinskega cesarstva. Središč, kjer so izdelovali take nabožne slike, ki združujejo bizantinske prvine z vplivi beneškega slikarstva, je bilo več; slikali so jih na Kreti, kjer so znana tudi imena nekaterih umetnikov, druge so nastale v Benetkah ali pa na skrajnem jugu Apulije. Verjetno so nastajale tudi v dalmatinskih mestih, pa tudi v Istri in na Krfu. Umetnostnozgodovinski problem te umetnosti, ki jo navadno imenujemo beneško-bizantinska ali dalmatinska, vsekakor še daleč ni rešen. Tudi razvrstitev v skupine in datiranje zelo številnih tabel, ki zastavljajo vrsto vprašanj, sta še zelo negotova. Bizantinske prvine na naši sliki so zlato ozadje, svetlobni poudarki na tkaninah, zlasti na oblačilu deteta, in način obravnave senc, ki so dosežene z zelenkasto barvo podlage. Tem značilnostim prastarega izvira se pridružujejo vplivi beneškega slikarstva v kompoziciji, v obravnavanju gub oblačil in v motivu Marijine roke. Takšni vplivi Benetk vabijo k dataciji slike okrog 1475 do 1500, kar potrjuje tudi okras avreole, ki je narejen s prosto roko, z večjimi in manjšimi vtiski. Motiv doječe Marije je na sliki združen z motivom deteta, ki jemlje iz materinih rok zemeljsko kroglo, simbol oblasti nad svetom. Krogla je razdeljena na tri dele, od katerih spodnji, ki je dvakrat večji od drugih dveh, predstavlja Azijo; zgornji levi del predstavlja Afriko, desni Evropo. Ta shema izvira iz grških klasičnih geografskih predstav pred Ptolemejem in jo najdemo na t. i. Salustovih kartah, ki so bile v srednjem veku razširjene po vsej Evropi.

Restavrirano: 1975
Provenienca: neznana. FZC, 1945; prof. dr. France Stele je sliko prevzel od Federalnega zbirnega centra; Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta je umetnino leta 1974 predal Narodni galeriji.
Razstave: 1976, Ljubljana, Narodna galerija, Nove pridobitve Narodne galerije 1965-1975, št. 39; 1983, Ljubljana, št. 3.
Lit.: A. Cevc - K. Rozman: Nove pridobitve Narodne galerije 1965-1975, Ljubljana, 1976, str. 56, kat. št. in sl. 39 (besedilo A. Cevc, neznan slikar kretskobeneške šole 16./17. stoletja); Zeri [& Rozman], 1983, str. 21-22, kat. št. in sl. 3.

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.