Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Mojster velenjskih tabel - 1200–1600

-

Slikar je poimenovan po pričujočih štirih oltarnih tablah, ki so bile svoj čas v kapeli gradu v Velenju. Kraja umetnikovega delovanja ni mogoče določiti. Po slogu bi ga smeli približati mojstru, ki je naslikal tablo Kristusovega obrezovanja (Aachen, Suermond-Museum) in ga je Stange poskusil opredeliti kot pomočnika Mojstra Tucherjevega oltarja v Nürnbergu in kot učenca Mojstra münchenskega Križanja. Mojster velenjskih tabel ne dosega niti poudarjene plastičnosti Tucherjevega oltarja niti realističnih naglasov aachenske table, kajti njegov realizem prehaja v ekspresivnost in kompozicija se mu zgošča v piramidasto nagnetene skupine, ki prete, da bodo ob slehernem premiku razpadle (Mikuž). Zaznamuje ga realistično podajanje nadrobnosti (npr. oklepov, oblačil rabljev), kar gre še na račun druge četrtine 15. stoletja, medtem ko so ostri zalomi oblačil že znanilci njegove tretje četrtine. Tudi A. Saliger opominja na značilne figure in njihovo razvrstitev. V njih vidi vzorce z reliefov Mojstra oltarja iz Znojma (Österreichische Galerie, Dunaj), postavljanje figur v središče kompozicije naj bi spominjalo na triptih v Špitalski cerkvi v Bad Ausseeju (1449), slikarjevo Kronanje s trnjem pa na horarij Bysberchta de Buderode iz Utrechta. Umetnikov slog je opredelil kot "zapoznelo nasledstvo realističnega oglatega sloga".
Tabli istega oltarja, ki izvirata iz dunajskega frančiškanskega samostana, hrani Dom- und Diözesanmuseum na Dunaju (Kronanje s trnjem, Kristus nosi križ).

Lit.: Stane Mikuž, Štiri gotske table v Narodni galeriji, ZUZ, XIII, 1936, str. 9-14, sl. 33-36; E[milijan] C[evc] v: Zeri [& Rozman], 1983, str. 48-50; Arthur Saliger, Der Meister der Tafeln von Velenje, Gotika v Sloveniji: Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom, Akti mednarodnega simpozija, Narodna galerija, 20. - 22. 10. 1994, Ljubljana 1996, str. 273-278.
Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.