Reliefna upodobitev drugega ljubljanskega škofa, ki je danes vzidana v podkorje gornjegrajske ž. c., je nekoč pokrivala tumbo, postavljeno v nekdanji kapeli sv. Andreja v stari, sredi 18. stoletja podrti predhodnici današnje cerkve. Pokojnik, ki je odet v bogato okrašen škofovski ornat, je upodobljen hkrati v stoječem (na kar opozarjata gubanje oblačila in supedaneum) ter ležečem položaju. Z desnico drži za pastorale (del palice je odkrušen), ki je v tabernakeljsko oblikovanem vrhu okrašen z reliefi evangelistov, v levici pa drži knjigo. Na glavi ima mitro in okrog vratu pektoral. Ornamentalni vzorec na blazini je podoben tistemu na dalmatiki in kazuli. Okvir je na notranji strani poševno posnet in dekoriran s podobnim palmetnim vzorcem, kot ga najdemo na notranji strani pilastrov oltarja sv. Andreja. Na spodnjem in desnem robu okvira lahko preberemo napis v latinski majuskuli.
Nagrobnik je − najbrž tudi zaradi pomembnosti naročila − najkvalitetnejše od Kittlovih in njemu pripisanih del, kar je očitno tako v proporcih kot v mehkobi izvedbe. Od nekaj let prej nastalega Kittlovega epitafa Sebastiana Schnepfa v Passauu ga ob vseh podobnostih (proporcionalnost, rahla S-linija in sploh izraz figure, stoječe-ležeči tip, prevlada paralelnih gub, oblikovanje nekaterih detajlov npr. nekoliko trda izdelava rok) loči mehkejši bolj prefinjen potek gub (tista nad kolenom sploh izgine, opazimo pa jo − sicer na strani obremenjene noge − pri svetnici iz Tomaške vasi), kar si lahko razložimo z umetnikovo zrelostjo. Drugačen, renesančni okvir na gornjegrajskem nagrobniku v primerjavi s Schnepfovim epitafom gre pripisati delno poznejšemu nastanku, delno pa tudi posebnim željam naročnika, za katerega je znano, da je v osrednji Sloveniji uveljavljal renesančne dekorativne oblike.
Krištofa Ravbarja (1466−1536), enega najpomembnejših humanistično usmerjenih cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem, je za drugega ljubljanskega škofa imenoval Friderik III. že leta 1488, v Rimu pa so na to pristali šele pet let pozneje. Posvečen je bil leta 1497. Leta 1501 je bil imenoval za dosmrtnega oskrbnika admontske opatije in 1508 za koadjutorja sekovskega škofa Matije Scheita, po njegovi smrti pa za upravitelja sekovske škofije. Veliko je potoval in bil prijatelj ter svetovalec cesarjev Maksimiljana I. in Ferdinanda I.
Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995
Gornji grad, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata
Kopija 1995 (Restavratorski center Slovenije)