Zaradi neprostorsko strukturiranih gub spominja vitka, na zadnji strani globoko izdolbena figura Marije na oblikovne principe sredine 14. stoletja. Kristusovo telo, narejeno iz posebnega kosa lesa in potem z mozniki pritrjeno k figuri Marije, je sicer anatomsko pravilno oblikovano, vendar učinkuje nekoliko togo in brezizrazno. Medtem ko ima Marija v krvavo podplutih očeh solze, Kristus skorajda topo leži v zavetju njenega naročja. Pri tehnološki analizi so na skulpturi odkrili podlepljene kose platna in dve do tri plasti poslikave z zlatom; v prvotni poslikavi je Marija nosila bel plašč z modro notranjo podlago.
Proti koncu 14. in na začetku 15. stoletja se je pietà razvila v eno izmed najpriljubljenejših poznosrednjeveških sakralnih podob, sam motiv pa predstavlja pretresljivo Marijino tožbo na večer velikega petka, ko je Mati božja držala svojega sina v naročju ter ga objokovala in pomilovala. Čeprav je tip Sočuten v 14. stoletju večidel ostajal stalen, je ob koncu stoletja prišlo do sprememb v proporcih in prikazovanju trpljenja. Figure so izgubile nadčloveško veličino; posebno Kristusovo telo se je zmanjšalo in se s tem tudi bolje vključilo v kompozicijo celote. Vendar male Sočutne iz Tuhinjske doline še ne moremo prištevati h glavni skupini "lepih" Sočuten, saj še pripada prehodni dobi, času okoli leta 1380. Ekspresivni izraz groze in sledove trpljenja sta nadomestili lirična žalost in zadržana lepotnost, medtem ko je odnos med materjo in sinom še zaznamovan z otrdelostjo in melanholično odtujenostjo.
Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995