Ožbalt, mučenik kraljevskega rodu, je do restavriranja skulpture v letu 1953 nosil knežje insignije, krono, žezlo in kraljevsko jabolko, na katerem je sedel krokar kot svetnikov individualni atribut. Njegov kult je bil od 14. stoletja naprej v vzhodnoalpskih deželah zelo popularen, še posebej na Štajerskem in Koroškem, kjer še danes veliko krajev nosi njegovo ime. Le v malo cerkvah pa so se njegove skulpture in doprsni relikviariji iz zgodnjega 15. stoletja ohranili in situ: V Podgorju/Maria Elend v Rožu, v cerkvi nemškega viteškega reda v Brežah/Friesach ter v Kathalu in Leobnu.
Leta 1953, ko so skulpturo usposobili za postavitev v Narodni galeriji, so odstranili vse novejše atribute, figuro pa so popolnoma izlužili in potem neposlikano prevlekli s prosojnim voskom. Od srednjeveške polihromacije je ostalo le nekaj ostankov rdeče in modre barve v vdolbinah gub ob kolenu. Ker letnice v lesu na zadnji strani figure ne kažejo sledov obdelave, plastika verjetno že v začetku ni bila izrezljana z vseh strani.
Razgibana S-linija celotne figure in idealizirane poteze obraza sv. Ožbalta še označujejo kot primerek iztekajočega se mehkega ali mednarodnega sloga. Stojni motiv svetnika, ki ga od zadaj obdaja plašč, sledi shemi, ki je bila v Srednji Evropi ok. 1360−1380 zelo razširjena. Kljub enostransko poudarjeni prednji strani ima lupinasta draperija plašča izreden prostorski učinek. V zvezi s štajersko−koroško dediščino Hansa iz Judenburga so avtorji doslej venomer opozarjali na tipološko oblikujoči umetnostni vpliv kipa sv. Venclja iz praške stolnice sv. Vida. Vendar češki slogovni elementi v vzhodnoalpski prostor niso prišli neposredno, temveč prek štajerskih in dunajskih vmesnih stopenj. Tudi pretanjeni in žlahtni način oblikovanja glave sv. Ožbalta na splošno spominja na češke, frankovske in kölnske vzorce iz časa pred letom 1400.
Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995