Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Carl Ruthart - 1600–1700

(Gdánsk, ok. 1630 – L'Aquila, ok. 1703)

Rojen ok. 1630 v Gdánsku, umrl ok. 1703 v L'Aquili v Abruzzih. Oče Veit Ruthart je bil krojač iz Fürtha. Leta 1652 in 1659 je slikar že živel v Rimu, 1663/64 je bil član antwerpenske gilde, 1665 in 1667 je izpričan na Dunaju, v Gradcu, 1672 v Benetkah in Rimu, kjer je vstopil v celestinski samostan S. Eusebio in prevzel meniško ime Andreas. Iz Rima je odšel v samostan S. Maria di Collemaggio, kjer je ostal do smrti. Ruthart je bil zelo spreten mojster, slikar živali; pogosto jih je upodabljal v divjih spopadih (pse, jelene, medvede, volkove in leve). Njegova platna, ki so včasih velikih dimenzij, razkrivajo v pokrajinskih ozadjih študij po delih Salvatoreja Rosa in njegovih posnemovalcev, živali pa odvisnost od flamskih mojstrov (Fyt, Snyders in drugi). Človeške figure so na Ruthartove podobe pogosto doslikali drugi slikarji. Ruthartova dela hranijo v L'Aquili, dve oltarni sliki sta v cerkvi S. Eusebio v Rimu, nadalje v muzeju Joanneum v Gradcu, v Galeriji akademije likovnih umetnosti in v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju ter drugod.

Lit.: Renate Trnek, Niederländer und Italien: Italianisante Landschafts- und Genremalerei von Niederländem des 17. Jahrhunderts in der Gemäldegalerie der Akademie der bildenden Künste in Wien, Wien 1982, str. 104-105; Peter Herde, Zur neuzeitlichen Ikonogaphie Papst Cölestins V.: Mattia Preti und Carl Ruthart, Institution und Darstellung, Erich Hubala zum 24. März 1985, ured. Frank Büttner in Christian Lenz, München 1985, str.173-182.
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.