Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1600–1700

Giuseppe Diamantini

(Fossombrone, 1621–1705)

Judita
(1660−1670), olje, platno, 131,2 x 105,3 cm

NG S 1271, Narodna galerija, Ljubljana
Motiv te sijajne slike je vzet iz Svetega pisma (Jdt 13,1-9) in kaže Judito, ki je pravkar odrezala glavo Holofernu (njegovo truplo je videti v ozadju na levi) in jo izroča dekli, da jo spravi v vrečo. Junakinja gleda v nebo in izraža zahvalo Gospodu. Slika je pripisana Giuseppeju Diamantiniju, slikarju in grafiku, ki je deloval v Benetkah in Venetu pod vplivom beneškega slikarja Pietra Liberija (1605–1687). Juditin obraz je soroden obrazu muzicirajočega angela na Diamantinijevi sliki Karmelska Mati božja s sv. Simonom Stockom in Terezo Avilsko iz cerkve sv. Frančiška v Zadru.

Restavrirano: 1960, Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana
Provenienca: zbirka Joca Novakovića, Beograd; slika je bila pred drugo vojno prodana; v Narodni galeriji od leta 1950.
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 24; 1983, Ljubljana, št. 16.
Lit.: A. Cevc, Stari tuji, I, str. 21-22, kat. št. 24, sl. 15 (Giovanni Andrea Donducci, imen. Il Mastelletta); G. Gamulin, Doprinos Emilijancima, Peristil, 4, str. 101, 107, sl. 5 (Giovanni Andrea Mastelletta); isti, Stari majstori u Jugoslaviji, II, Zagreb 1964, str. 127, 133, sl. 76 (Mastellettta); Alb. Rizzi, 1972, str. 133, št. 24 (neznan toskanski slikar (?) 17. stoletja); G. Gamulin, Neobjavljeni Seicento. Il Seicento inedito, Peristil, 16/17, 1973/1974, str. 83-84, sl. na str. 84; Zeri [& Rozman], 1983, str. 29-30, kat. št. 16, sl. 17; N. Kudiš Burić, Alcune proposte per Giuseppe Diamantini pittore, Arte documento, 26, 2010, str. 226, sl. 4.
Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.