Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1600–1700

Janez Frančišek Gladič

(Reka, 1635 – Ljubljana?, 1663)

Katarina Lukančič
1670−1680, olje, platno, 121 x 97 cm

NG S 60, Narodna galerija, Ljubljana

Napis na dopasnem portretu nam razkriva, da je upodobljenka 22-letna Katarina Lukančič, hčerka ljubljanskega trgovca s kositrom Jurija Maissrembla in Katarine Röringer pl. Röringberg. S štirinajstimi leti se je poročila s pravnikom in deželnim uradnikom Gabrijelom Lukančičem. Njun sin Janez Gotard je kasneje postal znan rodoslovec in član Dizmove bratovščine. Katarinin potret je krasil eno od Lukančičevih hiš v Ljubljani na današnji Gosposki ulici. Po njeni smrti se je Gabrijel ponovno poročil in z odkupom pridobil grad Stara Loka, tja pa očitno prenesel tudi portret pokojne žene in ga obesil v veliko grajsko jedilnico, kakor nam razkriva popis iz leta 1684.

Oblačilni videz portretiranke ustreza dataciji v napisu. Razčesani rahlo skodrani lasje padajo na gola ramena, ki jih objema širok čipkast ovratnik s črnim trakom in zlato sponko. Opazimo lahko vzporednico s črnim oblačilom na portretu Elizabete Auersperg (Brežice, Posavski muzej), v svetlejših in barvnih različicah pa tudi na portretih Ane Magdalene Herberstein in Šarlote Doroteje Herberstein (Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož).

Portret je pripisan Janezu Frančišku Gladiču, na Reki rojenemu slikarju, ki se je priženil v Ljubljano in se poročil s sestrično portretiranke.



Od manierizma k baroku
Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.