Funkcija slike ni znana: ali je nastala kot samostojna izvedba za neko palačo ali kot del neke celote, ki naj bi slavila dela Aleksandra Makedonskega. Že zaradi samega motiva, ki je le »izrez« iz zgodbe o Aleksandru, bi kazalo razumeti, da je bila slika del neke celote, a glede na format slike je bil takšen cikel najbrž omejen le na nekaj platen. Med objavljenimi Cignarolijevimi deli pa slik, ki bi se navezovale na domnevni cikel iz življenja Aleksandra Makedonskega, ni najti.
Po bitki pri Isu je Aleksander Makedonski osvojil perzijski tabor. Kralj Darej III. mu je sicer ušel, a v ujetništvo so prišle njegova mati, žena in dve hčeri. Legendarna je Aleksandrova usmiljenost in darežljivost do perzijskih dvorjanov. Ko je v vojaškem taboru na porodu umrla Darejeva žena Stateira I., je to Aleksandra prizadelo, saj kot pravi Plutarh, mladi zmagovalec ni mogel več izkazovati svoje ljubeznivosti in kraljico so pokopali z vsemi častmi. Na Cignarolijevi upodobitvi je Aleksander Makedonski z vojaškim spremstvom ravnokar stopil v šotor. Manieristično vitka postava mladeniča milega obličja v vojaški opravi s šlemom, okrašenim s perjanico, ilustrira Aleksandrovo legendarno usmiljenost, kar ob vstopu v šotor izraža tudi s pozdravom desnice. Pred njim leži na tleh v belo oblačilo odeto telo mrtve kraljice in modra draperija čez njen trebuh namiguje na ponesrečen porod. Ob pokojnici sta užaloščeni hčerki, na mizo naslonjeno objokano dekle pa je najbrž služabnica. Na mrtvo kraljico se navezujejo še dragoceni posodi in krona, ki so odložene na mizo.
V baročni ikonografiji je ta motiv izjemen, kajti običajno poznamo upodobitve, ko Aleksander izkazuje usmiljenost zajetim dvorjankam, najožjim članicam Darejeve družine, ki so se prišle poklonit in ga prosit usmiljenja.
Upodobitev obilnih draperij in pretanjenih barvnih partij z močnim naglasom oziroma poznavanjem klasične kulture razkriva delo akademsko profiliranega slikarja. Zato ni bilo naključje, da se je podoba na tržišču pojavljala kot delo neoklasicističnega slikarja. Slika je »celostna podoba« avličnega baročnega klasicizma oz. slogovne govorice veronskega slikarja Giambettina Cignarolija. ki se je izoblikoval v naslonu na rimsko-emilijanski akademizem, še zlasti na likovni jezik Bolonjčana Guida Renija (umrl 1642). V analiziranju njegovega slikarstva pa ne moremo prezreti vplivov dveh v Veroni delujočih in stilno vplivnih umetnikov: domačina Antonia Balestre (umrl 1740) in Francoza Ludovica Dorignya (umrl 1742). Prepoznavno zaokrožena podoba Cignarolijevega slikarstva, katerega opus je po večini sakralnega značaja, pa se je izoblikovala v krogu veronskih iluministov, katerih vodilna oseba je bil Scipione Maffei. Glede na stilno homogen Cignarolijev opus je ob pomanjkanju datacij in arhivskih virov kronologija njegovih del zahtevna naloga. Tako lahko obravnavano delo razporedimo med slikarjeva dela ‒ lahko tudi kot izdelek njegove delavnice ‒ v pozna petdeseta ali šestdeseta leta 18. stoletja.
Citirano iz: Nove pridobitve 2001‒2010, 12. oktober 2011 ‒ 12. februar 2012 [razst. kat.], Ljubljana, 2011, str. 42‒43.