Prestar in Ptičar (NG S 3524), edini znani in ohranjeni Bergantovi žanrski upodobitvi, sta bila del zapuščine premožnega trgovca Gašperja Kanduča (1768–1852), ki jo je po njegovi in soprogini smrti podedovala njegova nečakinja Katarina Hudovernik. V lasti Hudovernikov sta ostala do leta 1945. Narodna galerija je deli leta 2016 odkupila od potomcev zasebnika, ki ju je hranil po koncu vojne. Njun izvorni naročnik pa zaenkrat ostaja še vedno neznan. Iskati ga kaže v krogu Bergantovih ljubljanskih oziroma kranjskih plemiških naročnikov.
Prestarja in Ptičarja odlikujeta izrazit realizem in pronicljiva karakternost, s katerima ne izstopata le v Bergantovem opusu, marveč sta kot žanrska lika izjemna tudi v okviru zgodnjenovoveškega žanrskega slikarstva na Slovenskem. Njuni podobi omogočata večplastno ikonološko interpretacijo, ki ne ponuja enoznačnega odgovora. Lev Menaše ju je opredelil kot personifikaciji sluha in okusa, ki naj bi bili nekdaj del neohranjene serije upodobitev petih čutov, njune slogovne in tipološke vzorce pa bi po njegovem mnenju lahko iskali med žanrskimi liki rimskih bambocciantov in Riberovega nasledstva. Jure Mikuž je v njiju prepoznal rebusa z erotično noto, katerih tipološka izhodišča in ikonografski okvir najdemo tako v nizozemskem in flamskem zgodnjenovoveškem slikarstvu in grafiki kot tudi v literarnem izročilu. Presto, s katero se režeče ponaša Prestar, srečujemo kot simbol pekovskega ceha in kot atribut posta, hkrati pa aludira na krhkost in je simbol (pogosto zapletene) ljubezni.
Pretkano smejoči se Prestar je neposreden, skoraj vulgaren. Odkrit brezzobi nasmeh je veljal za odraz neolikanosti in nezmožnosti obvladovanja čustev, kar so pripisovali nižjim, obrobnim in delinkventnim družbenim slojem. Domnevamo lahko, da sta Bergantovi podobi kot komična žanrska lika plemiškega naročnika in njegovo izbrano družbo predvsem dodobra nasmejala.
Morebitne vzore in vplive bi lahko iskali tako v delih španske oziroma z njo povezane neapeljske šole Riberovega nasledstva kot tudi v severnoitalijanskem slikarstvu. Hibe na sliki
Ptičar, kot sta nesimetrična čeljust in nizka rast, spominjajo na dela severnoitalijanskih žanrskih slikarjev Giacoma Cerutija (1698–1767) in Giacoma Francesca Cipperja, im. Il Todeschini (1664–1736). Njegove najizrazitejše tipološke in vsebinske paralele pa pravzaprav najdemo med sočasnimi upodobitvami iz srednjeevropskega prostora,
med njimi so dela Karla Jakoba Unterhuberja (1700–1752).