Ptičar in Prestar (NG S 3523), edini znani in ohranjeni Bergantovi žanrski upodobitvi, sta bila del zapuščine premožnega trgovca Gašperja Kanduča (1768–1852), ki jo je po njegovi in soprogini smrti podedovala njegova nečakinja Katarina Hudovernik. V lasti Hudovernikov sta ostala do leta 1945. Narodna galerija je deli leta 2016 odkupila od potomcev zasebnika, ki ju je hranil po koncu vojne. Njun izvorni naročnik pa zaenkrat ostaja še vedno neznan. Iskati ga kaže v krogu Bergantovih ljubljanskih oziroma kranjskih plemiških naročnikov.
Prestarjain Ptičarja odlikujeta izrazit realizem in pronicljiva karakternost, s katerima ne izstopata le v Bergantovem opusu, marveč sta kot žanrska lika izjemna tudi v okviru zgodnjenovoveškega žanrskega slikarstva na Slovenskem.
Podoba ptice v kletki na sliki Ptičar je precej posplošena. Po barvi perja je blizu primerkom družine ščinkavcev (ščinkavcu in samici kalina), ki so bili na Kranjskem tudi sicer priljubljen lovski plen. Pod pazduho ima ptičar limanice, na gumbnico pa zavezano okroglo kovinsko piščalko, z dovolj dolgo nitko, da jo lahko poda v usta. Takšno zvočno vabo, s katero so lovci na ptiče oponašali ptičje petje, so uporabljali tudi t. i. trnovski ptičarji (ciparji), sicer znani po lovu na cipe.
Žanrski podobi omogočata večplastno ikonološko interpretacijo, ki ne ponuja enoznačnega odgovora. Lev Menaše ju je opredelil kot personifikaciji sluha in okusa, ki naj bi bili nekdaj del neohranjene serije upodobitev petih čutov, njune slogovne in tipološke vzorce pa bi po njegovem mnenju lahko iskali med žanrskimi liki rimskih bambocciantov in Riberovega nasledstva. Jure Mikuž je v njiju prepoznal rebusa z erotično noto, katerih tipološka izhodišča in ikonografski okvir najdemo tako v nizozemskem in flamskem zgodnjenovoveškem slikarstvu in grafiki kot tudi v literarnem izročilu.
V okviru ikonografije ljubezni in erotike je mogoče razumeti tudi pomen Ptičarja, ki ga lahko posredno povežemo s podobami severnjaških ljubezni željnih vogelaarjev (niz. ptičar), njegov atribut – ptica v kletki – pa aludira na ujetost v ljubezni.
V nasprotju z vulgarnim Prestarjem deluje Ptičar bolj resnobno in zadržano, gledalca pa nagovarja tudi s telesno »drugačnostjo«. Tako slednja kot tudi tipološka in pomenska nasprotja ter karikiranost so humorni elementi, ki so bili v zgodnjenovoveškem žanrskem slikarstvu pogosti.
Domnevamo lahko, da sta Bergantovi podobi kot komična žanrska lika plemiškega naročnika in njegovo izbrano družbo predvsem dodobra nasmejala.
Morebitne vzore in vplive bi lahko
iskali tako v delih španske oziroma z njo povezane neapeljske šole Riberovega nasledstva
kot tudi v severnoitalijanskem slikarstvu. Hibe na sliki Ptičar, kot sta nesimetrična čeljust in nizka rast, spominjajo na
dela severnoitalijanskih žanrskih slikarjev Giacoma Cerutija (1698–1767) in
Giacoma Francesca Cipperja, im. Il Todeschini (1664–1736). Njegove
najizrazitejše tipološke in vsebinske paralele pa pravzaprav najdemo med
sočasnimi upodobitvami iz srednjeevropskega prostora, med njimi so dela Karla
Jakoba Unterhuberja (1700–1752).