Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Franc Kavčič/Caucig - 1800–1820

(Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)

Rojen 1755 v Gorici krojaču Andreju iz Volč pri Tolminu, umrl 1828 na Dunaju. Za šolanje na Dunaju je poskrbel izobraženi in premožni grof Filip Cobenzl. Od tam ga je 1779 do 1781 poslal študirat na akademijo v Bologno in v Rim, kjer je med 1781 in 1787 živel in slikal s slikarji Josefom Berglerjem, Simonejem Pomardijem, Michaelom Köckom, Josefom Riedlom in Felicejem Gianijem. V letih 1787 do 1791 je živel na Dunaju, 1791 je v Mantovi risal po delih starih mojstrov, zlasti Giulia Romana, in po reliefih na antičnih sarkofagih. V letih 1791 do 1797 je študiral v Benetkah. Beneška akademija ga je 1796 imenovala za člana svojega gremija. Od 1796 je bil korektor, 1798 do 1820 profesor, nato pa do smrti direktor dunajske akademije. Od 1808 je vodil slikarski oddelek dunajske porcelanske manufakture. Leta 1823 je postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Bil je prijatelj kiparja Antonia Canova. Kavčič je po risbi, kompozicijah, koloritu in izbiri tém izrazit neoklasicist. Na njegovo delo je vplivalo francosko neoklasicistično slikarstvo, s katerim se je seznanil v Rimu, in slikarstvo P. Batonija, A. Kauffmann ter J. Ph. Hackerta. V olju je slikal mitološke in biblijske scene ter idilične krajine. Z bistrom in s tušem je risal skice za oljne slike, vedute Rima in okolice, Benetk in okolice, vedute Salzburga in krajev na Salzburškem, nadalje poglede na Passau in kraje okrog Dunaja, risbe po antičnih kipih, reliefih, etruščanskih in egipčanskih predmetih, risbe po delih starih mojstrov (precej po Rafaelu). Ohranjenih risb je okrog dva tisoč in mnoge med njimi so dokumentarno zelo pomembne. Največ Kavčičevih del je na Dunaju in v Ljubljani, nekaj jih je na Madžarskem, Češkem, v Italiji in eno v Združenih državah.

Lit.: Ksenija Rozman, Franc Kavčič / Caucig, Ljubljana 1978 [rk]; ista, The Roman Views of Felice Giani and Francesco Caucig, Master Drawings, 3, 1980, str. 253-257, sl. 30-39b; ista, Franc Caucig 1755-1828: Drawings from the Narodna galerija in Ljubljana, Cambridge 1984 [rk]; Schönes altes Salzburg, Salzburg 1989, passim [rk, razni avtorji]; La pitura in Italia: L'Ottocento, ured. Enrico Castelnuovo, Milano 1991 (biogr. Maddalena Malni Pascoletti); Ksenija Rozman, Franc Kavčič Caucig in Češka, Ljubljana 2005 [rk].
Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.