Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1800–1820

Moritz Michael Daffinger

(Lichtental, 1790 − Dunaj, 1849)

Kekropsove hčerke najdejo Erihtnija
(po 1808), porcelan, 32,7 x 41,6 x 3 cm
sign.: Daffinger, na hrbtni strani napis: Les filles de Cecrops / D'apres le Dessein de Mons: Caucig, / Professeur de l'Academie / I. R. des arts a'Vienne.

NG S 3475, Narodna galerija, Ljubljana

Upodobljeni prizor redko srečamo v likovni umetnosti. Povzema enega najstarejših mitov, povezanih z mestom Atene. Ko je boginja Atena odšla v Peleno v Ahaji po skalovje za utrditev atenske Akropole, je trem hčeram prvega atenskega kralja Kekropsa ‒ Aglavri, Hersi in Pandrosi ‒ zaupala v varovanje košaro in strogo prepovedala, da jo odpirajo. Prizor na pladnju kaže trenutek, ko dekleta kljub prepovedi odprejo košaro in v njej zagledajo prelepega dečka Erihtonija, ki pa ima namesto nogic kači. Zgodbo je opisalo več antičnih avtorjev, tu upodobljeni motiv pa je povzet po Ovidijevih Metamorfozah (2562‒565), kjer je med drugim tudi navedeno, da je Ateni novico o neposlušnosti prenesla vrana, ki je upodobljena v drevesni krošnji.

Avtor pladnja, avstrijski slikar miniaturist Moritz Michael Daffinger, je nanj prenesel danes izgubljeno sliko slikarja Franca Kavčiča (1755‒1828) in iz upodobitve lahko razberemo vse značilnosti Kavčičevega sloga. Kavčič je leta 1808 postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture, ki je bila za manufakturo v Meißnu druga najstarejša v Evropi. Moritz Michael je bil sin slikarja na porcelan Johanna Leopolda Daffingerja in je bil kot enajstleten deček sprejet v manufakturo porcelana za vajenca. Kasneje je študiral na dunajski akademiji, kjer je leta 1820 Kavčič postal direktor slikarske in kiparske šole.

 

Neoklasicizem
Franc Kavčič je pomemben predstavnik evropskega neoklasicizma. Čeprav je upodabljal zgodbe iz grško-rimske antike, je njegovo etično sporočilo popolnoma sodobno in zrcali čas velikih družbenih sprememb. 

Kavčič se je v osemdesetih letih 18. stoletja šolal v Rimu, kjer je risal tudi na Francoski akademiji v času drugega bivanja Jacquesa Louisa Davida v večnem mestu in ko se je tam v rezidenco Antona Rafaela Mengsa naselila Angelika Kauffmann. Po več kakor dvajsetletni profesuri na dunajski umetnostni akademiji je Kavčič tam postal direktor slikarske in kiparske šole. Vodil je tudi Državno porcelansko manufakturo in ob koncu življenja postal častni član rimske Akademije sv. Luka. Številne njegove kompozicije so se tako znašle tudi na porcelanskih izdelkih. 

Kavčičeva dela zaznamujejo kompozicijska monumentalnost in jasnost, brezhibna modelacija z ostro risbo in z zglajenimi barvnimi premazi, izpostavljena vloga ženskih likov v prizorih in akademska zadržanost. Motive je črpal iz bogate zakladnice antične zgodovine in mitologije in iz svetopisemskih zgodb. Starozavezna Salomonova sodba je bila kot pripoved o vladarski modrosti najprimernejša tema za prestižno naročilo cesarja Franca I. Med literarnimi viri so Kavčiča navdihovale Idile Salomona Gessnerja. Njegove krajine so arkadijske, idealne in premišljeno sestavljene po klasicističnih pravilih in po popotnih spominih. V njih odkrivamo arhitekturne sledi slavne preteklosti, poživljajo pa jih drobni pastoralni prizori. 

Kavčičevo slikarstvo je v prvi polovici 19. stoletja vplivalo na njegove številne dunajske učence, zgodovino umetnosti pa je zaznamoval tudi z intenzivno polemiko s predstavniki Bratovščine sv. Luke, ko je branil tedaj že konservativna stališča.