Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Adam Heinrich Hohn
1834, olje, platno, 82 x 63 cm
l. sp.: Langus pinxit 1834.

NG S 205, Narodna galerija, Ljubljana
Adam Heinrich Hohn – njegove inicialke vidimo izpisane na ščitku na vrvici za uro – je bil ljubljanski trgovec, ki je obogatel s preprodajo gradbenega materiala, nato postal knjigoveški trgovec in bil lastnik hiše na Mestnem trgu, nasproti rotovža. Poznamo ga kot enega prvih meščanskih mecenov umetnosti. Pred nami je spominski portret, ki ga je pri Langusu naročil Hohnov sin Eduard Joseph, kot lahko preberemo v spominski knjigi, ki jo simbolično dopolnjujejo še naslikane spominčice. Hohnov portret predstavlja značilno, s krajino podprto shemo, ki jo je Langus uspešno uporabljal pri portretiranju v tridesetih letih 19. stoletja. Starejši moški s plemenitim obrazom in v izbranih oblačilih, v dopasnem izrezu pozira pred veduto Ljubljane. Prepoznamo vse atraktivne mestne momente: križevniško kupolo in obris Šmarne gore na levi ter zvonika stare jezuitske cerkve pod grajskim gričem in Ljubljanico na desni strani. Nizko postavljeno očišče prida krajini efekt večje razprostranjenosti in daje portretu Hohna monumentalnejši vtis.

Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.