Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Anton Rudež
1833, olje, platno, 82 x 63 cm
sign. d. sp.: Langus. pinxit

NG S 1367, Narodna galerija, Ljubljana
Anton Jurij Rudež (1818–1839) je bil prvi sin Jožefa Rudeža (in Marije Sadnik), lastnika graščine Ribnica, posestnika na Tolstem Vrhu in Dragomlju ter lastnika hiše št. 54 na Starem trgu v Ljubljani. Kot prvorojenec bi moral Anton Jurij Rudež prevzeti ribniško posestvo z gradom, ki ga vidimo v ozadju Langusovega portreta. Portret simbolično označuje takratni zgodnji prevzem načrtovane družbene vloge v času adolescence. Petnajstletnik se je moral že posloviti od brezskrbnih fantovskih dni in prevzeti odgovornosti bogatega posestnika. Na to namiguje lovska oprava s puško, ki jo lahko razumemo kot obvezen arhetipski atribut odraslega moškega. Vendar pa rdečica na licih, postrani položena kapa in pritaknjena puška izražajo fantovo zadrego in neizkušenost. Njegovo življenje se ni odvilo po vseh pričakovanjih, umrl je namreč že šest let po nastanku portreta, leta 1839.

Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.