Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Élisabeth Louise Vigée Le Brun - 1820–1870

(Pariz, 1755–1842)

Rojena 1755 v Parizu, umrla 1842 prav tam. Bila je hčerka slikarja Louisa Vigéeja in je že zgodaj kazala izredno slikarsko nadarjenost. Učila se je pri očetu in pri Josephu Vernetu in se izoblikovala predvsem s kopiranjem del vélikih mojstrov preteklosti. Leta 1776 se je poročila s slikarjem in trgovcem z umetninami Jeanom-Baptistom-Pierrom Lebrunom; kmalu je postala ena najslavnejših pariških umetniških osebnosti in je uživala naklonjenost kraljice Marije Antoinette. Ob izbruhu revolucije so Élisabeth Vigée-Lebrun ostro napadali zaradi njenih tesnih stikov z dvorom; slikarka je zato zapustila Francijo, odpotovala najprej v Italijo (v Bologno, Rim, Neapelj, Firence, Benetke in Milano), nato na Dunaj, v Berlin in nazadnje v Sankt Peterburg, kjer sta ji bila pokrovitelja Katarina II. in Pavel I. Nato je odpotovala v Nemčijo in se 1801 vrnila v Pariz, kjer je z izjemo nekaj kratkih potovanj na tuje ostala vse do smrti. Élisabeth Vigée-Lebrun je znana predvsem po svojih ženskih portretih, ki nekako do 1815 ohranjajo izjemno umetniško raven. V teh portretih se poznavanje velike portretne umetnosti 16. in 17. stoletja povezuje z izbrano občutljivostjo, značilno za 18. stoletje, in s skrajno prefinjeno eleganco.

Lit.: Élisabeth Louise Vigée Le Brun: Souvenirs de Madame Louise-Élisabeth Vigée Le Brun I-III, Paris 1835/37; Joseph Baillio: Élisabeth Louise Vigée Le Brun: 1755-1842, Fort Worth 1982; Mary D. Sheriff: Élisabeth Vigée-Lebrun and the Cultural Politics of Art, Chicago 1996.
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.