Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Kapitan Polić
olje, platno, 77 x 68 cm

NG S 1656, Narodna galerija, Ljubljana

Moški portret je naslikan do pasu pred nevtralnim rjavim ozadjem z rahlim svetlobnim niansiranjem okrog levega ramena. Portretiranec sedi vzravnano in samozavestno s prekrižanimi rokami na prsih. Ko se ljudje z visokim statusom v družbi postavijo pred slikarja, se mogoče počutijo nekoliko ranljive, vendar to prikrijejo tako, da rahlo zvijejo telo in se nasmehnejo. Če pa položaj s prekrižanimi rokami spremlja rahel nagib ali zasuk telesa, tako da desna stran telesa ni zrcalna slika leve strani, to kaže, da se oseba počuti dominantno. Moški se pogosto poslužujejo prekrižanih rok, da bi bili videti močnejši. Tominc je nekoliko nepotrpežljivega in domišljavega moškega naslikal natančno realistično v modnih črtastih hlačah in z okrasno iglo z diamantom.
Slika je nastala v času Tominčevega bivanja v Trstu, kjer je postal eden najbolj iskanih portretistov premožnih tržaških meščanov, saj je na platno spretno prenesel zunanjo podobo kot tudi značaj naročnikov.




Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.