Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Matevž Langus

(Kamna Gorica, 1792 – Ljubljana, 1855)

Karel Hummel ml.
1848, olje, platno, 109 x 73 cm
sign. in dat. d. sp.: Langus pinx 1848.

NG S 3067, Narodna galerija, Ljubljana
Značilni atributi na Langusovih portretih otrok so igrače, največkrat kar domače živali: kokoš, piščanček, ovčka, zajček, pes, ptič...Slikar običajno ne slika otrok pri igri, ampak s premeti oz. živalmi igro le nakazuje, otroci pa so v izrazu zadržani in plašno pogledujejo proti gledalcu. Naslikane otroške igrače nam več kot o igrivi razsposajenosti mladih lastnikov povedo o premožnosti družine, iz katere so prihajali upodobljeni otroci. Kajti le bogati meščani so lahko privoščili svojim otrokom razkošje, h kateremu so v tem času sodile tudi igrače. Kot statusni simbol lahko označimo tudi lesenega igralnega konjička na Langusovem portretu. Fantkova sproščena drža pri igri in zvedavi pogled vnašata v portret otroško pristnost in dinamiko. To pa sta odliki, zaradi katerih lahko ta portret izpostavimo v vrsti negibno predstavljenih otroških podob. Portret Karla Hummla ml. v formalnem in vsebinskem smislu odraža razmerje takratne družbe do otroka. Fantek je predstavljen celopostavno pred značilno veduto Ljubljane.


Lit: Tomažič Tanja, Igrače. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1999; Jaki Barbara, Langusov portret Karla Hummla ml. Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca. Ljubljana: ZRC SAZU, 2000, str. 497 - 504.

Volilo: Irene Dickenhorst, 2000

Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.