Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Pavel Künl

(Mladá Boleslav, 1817 – Ljubljana, 1871)

Ljubljana – šentpetrsko predmestje
1847, olje, platno, 28 x 34 cm
sign. in dat. d. ob strani: P. Künl 1847

NG S 2420, Narodna galerija, Ljubljana
Okolica ljubljanske cerkve sv. Petra je danes popolnoma urbanizirana, a cerkev je obdržala fasado z dvojnim zvonikom (kasneje jo je predelal Ivan Vurnik), prav tako je preživelo veliko poslopje ljubljanske Cukrarne, ki je bila v štiridesetih letih 19. stoletja v razcvetu, danes pa je v njej razstavišče sodobne umetnosti. V ozadju vidimo Kamniško-Savinjske Alpe, skorajda arkadijski prizor pa poleg spravljanja sena poudarja še skupina prisrčnih ovac.
Podobo lahko umestimo med Künlove filigranske mestne vedute (Ribji trg, NG S 2024) in skice, nastale pred motivom (Žetev v Mestnem logu, NG S 1153). Vse podobe, povzete po naravi, lahko postavimo v kontrast Künlovim fantazijskim capricciem. Takšna umetniška večtirnost je bila zelo značilna za umetnike prvih treh četrtin 19. stoletja.

Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.