Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Jožef Tominc

(Gorica, 1790 – Gradišče nad Prvačino, 1866)

Portret očeta
1848, olje, platno, 90 x 74,5 cm

NG S 466, Narodna galerija, Ljubljana
Uspešni goriški trgovec z železnino Jožef Tominc (1768−1852) je bil dvakrat poročen in je dvakrat ovdovel. V prvem zakonu z Marijano Janežič se je rodil slikar tega portreta. Oče se je prav odločil, ko je kljub svoji pridobitniški naravi nadarjenemu sinu priskrbel ugledno štipendijo za šolanje na akademiji Sv. Luka v Rimu. Izjemni realizem portreta z neprizanesljivo upodobitvijo starosti in usihanja življenja sta dovoljevali intimna bližina med očetom in sinom in hkrati slikarjeva zavezanost objektivnemu slikanju obrazne topografije. Učinek še stopnjuje žareča svetloba, ki pada na obraz in na levo ramo, ustvarja videz čvrste telesnosti in deluje skoraj hiperrealistično. Ostareli Tominc v rokah drži tobačnico z miniaturnim portretom prve žene, ki odseva tudi v mojstrsko naslikani zloščeni površini mize, ob njej pa je še kašmirski šal, nekoč verjetno pokojničin. Skupaj s slikarjem, ki stoji pred sliko, je družina navidezno spet združena. V zapuščini družine Šantel − slikarka Avgusta Šantel st. je bila nečakinja slikarja Tominca − sta se menda ohranili varianta portreta in tudi tobačnica z miniaturno upodobitvijo Marijane Janežič.

Literatura: Sto umetnin Narodne galerije, Narodna galerija, Ljubljana 2017
Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.