Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Marija Auersperg Attems

(Gradec, 1816−1880)

Vrtnice
(1840−1850), olje, les, 39,5 x 31,5 cm
sign. l. sp.: A.M. (monogram)

NG S 968, Narodna galerija, Ljubljana

Cvetlično tihožitje, sestavljeno iz samih vrtnic, je izjemen dokument časa, v katerem je nastalo, saj so v šopku druga ob drugi združene zgodovinske in nove, moderne sorte vrtnic. V sredini šopka je belo cvetoča sorta iz skupine belih rož, znanih že iz srednjega veka, ki prijetno dišijo in so še vedno del rožnih nasadov za pridelavo rožnega olja. Med znane vrtnice sodijo tudi rožnate vrtnice s polnim cvetom, skrižane ponavljavke, ki cvetijo večkrat na leto. Novost v času nastanka slike sta zares rdeča in rumena vrtnica. Obe sta nastali dobro desetletje pred nastankom slike. Marija Auersperg Attems je vrtnice upodobila tako natančno, da je najverjetneje slikala po živih rastlinah, ki jih je kot vneta vrtnarka verjetno vzgajala v svojem rozariju. Poznavanje rastlin je še dopolnila z resnično nadlogo, ki je v dekorativnem smislu barvno in oblikovno zelo simpatična. Zlata minica se je povzpela na cvet, ki leži pred vazo, in vneto grizlja cvetne lističe.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.