Dionizove spremljevalke, menade oziroma bakhantke, so v mističnem zanosu divjega čaščenja, oblečene v živalske kože, okrašene z venci in opremljene z noži in kačami, zapuščale domove, blodile po gozdovih in soteskah ter ob svetlobi bakel divje plesale. Človeškega strahu niso poznale, pač pa so imele silno iracionalno moč, s katero so na vrhuncu zanosa ruvale drevesa s koreninami vred, trgale na kose ujete živali in celo otroke ter goltale njihovo krvavo meso.
"Da pomeni klasična mitološka snov pri tako izrazitem snovnem fabulistu poglavitno izrazno sredstvo, in ne samo zunanjo obliko pripovedovanja, se razume po sebi," je ob osemdesetletnici rojstva in razstavi del Ivana Zajca zapisal Fran Šijanec (Fran Šijanec, Ivan Zajec, Narodna galerija, Ljubljana 1949, str. 18). Mitološka motivika satirov in bakhantk je Zajca navduševala skozi vse ustvarjalno obdobje, od akademske kompozicije Prestrašeni satir (1894) do številnih majhnih, sproščenih in intimnih terakotnih plastik iz dvajsetih let prejšnjega stoletja.
Med živahne kompozicije figur pri veseljačenju, plesu, gibanju in igranju na glasbila sodi tudi Bakhantka s činelami. Razgibana motivika pastirske idile, aktov, favnov in bakhantk ponazarja ekstazo, pobeg iz vsakdanjega življenja in zlitje s prvinskim divjanjem, ko se človek spusti v neznano, preda nagonom, strastem, čutom.
Dolgolasa, ovenčana bakhantka je upodobljena med plesom, ko je predse dvignila desno nogo in z zadovoljstvom na obrazu prisluhnila zvoku na dvignjeni roki pritrjenih činel – kymbala. Bakhantka s činelami se tako ne le vsebinsko, temveč tudi slogovno približuje Prestrašenemu satiru, zato bi lahko nastala v času Zajčevega dunajskega študija na specialki (1894–1896).