Stalna zbirka

1870–1900

Jožef Petkovšek

(Verd, 1861 − Studenec, Ljubljana, 1898)

Dekle v rožnatem
1884, olje, platno, 35,2 x 28,5 cm
sign. l. na sr.: Petkovšek / Pariz

NG S 1911, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS1911

Slika je nastala v Parizu, kamor je Jožef Petkovšek prišel konec aprila oz. začetek maja 1884. Ohranilo se je le nekaj del iz osemmesečnega obdobja v Franciji, med njimi tudi portretna študija mladostnice v svetlem oblačilu. Tako kot druga dela iz tega časa se portret naslanja na obstoječe vzorce, kar je za študijsko potovanje seveda pričakovano. Portrete dam z rutami (ali na glavi ali na ramenih) in opaznimi uhani najdemo na sočasnih razstavah oz. v njihovih katalogih ter v ateljejih vseh kulturnih prestolnic – v Parizu je Petkovšek obiskoval slikarski šoli Alexandra Cabanela in Gustava Boulangerja in več časa kopiral v Louvru, Salonu in Musée du Luxemburg. Delo je tipično za Petkovška: osnovno in splošno formulo je prilagodil v nekaj nepričakovanega, zazrt pogled in zasuk modela proti levemu spodnjemu kotu lahko pripišemo umetnikovi inventivnosti. Dekliška glava (NG S 1307), prav tako njegovo pariško delo, je sicer podobna v opravi in osnovni drži, a precej bolj konvencionalna, tudi v smelosti slikarske poteze.

Slika je bila v lasti Mateja Sternena in je v Narodno galerijo prišla leta 1922, ko je Društvo Narodna galerija pričelo prevzemati večje število umetnin.

O OBDOBJU

Od romantike k realizmu

Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah.

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi.

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.

Realizem

Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu.

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja.

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih.

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Anton Ažbe	(Dolenčice nad Poljanami, 1862 – München, 1905)
Ladislav Benesch	(Slavkov u Brna, 1845 − Dunaj, 1922)
Vlaho Bukovac	(Cavtat, 1855 − Praga, 1922)
Ivan Frankè	(Dobje, 1841 − Ljubljana, 1927)
Alojz Gangl	(Metlika, 1859 – Praga, 1935)
Ludvik Grilc	(Idrija, 1851 − Ljubljana, 1910)
Vojtěch Hynais	(Dunaj, 1854 − Praga, 1925)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Jožef Petkovšek	(Verd, 1861 − Studenec, Ljubljana, 1898)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Janez Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1850 − Kaiserslautern, 1889)
Jurij Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Ferdo Vesel	(Ljubljana, 1861–1946)
Janez Vurnik mlajši	(Radovljica, 1849−1911)
Janez Wolf	(Leskovec pri Krškem, 1825 − Ljubljana, 1884)
Ivan Zajec	(Ljubljana, 1869−1952)