Slika je v Sternenovem opusu navzoča od prvega nastopa v javnosti na 1. razstavi slovenskega umetniškega društva in njena pozitivna recepcija vse do danes ni zbledela. Jure Mikuž jo je označil za »zgodnjo« glede na simulacijo sončne svetlobe in predvsem prepričljivo izvedbo. Pastozni nanosi barv v zapotegnjenih potezah čopiča modelirajo volumen telesa v razponu med črno, preko vijoličastih in modrih odtenkov do različnih stopenj bele. Toplejši okrasti toni označujejo inkarnat, rahlo rožnato razgibljejo obsijano cesto in zgoraj levo zaprejo prizorišče s sugestijo osenčene stene. Tisto, kar preseneča in ob čemer res pomislimo na impresionizem, je trenutnost prizora. Na hitro ustavljeno gibanje, predklon, kratka senca in zaposlitev z vezalko učinkovito podpira dinamična in morda malce groba faktura. Gibanje in vremenski pogoji sestavljajo uspešno pleneristično podobo. Študijska risba v naglih in dolgih črtah je v proporcih videti kaj nenavadna, vendar poudarja prav idejo dinamične oblike valujočega krila.
Vendar pa je problem dnevne luči v različnih načinih navzoč v delih naših münchenskih slikarjev vsaj od začetka devetdesetih let 19. stoletja, ko je Ivana Kobilca razstavila Poletje in ko se je Ferdo Vesel spoprijel s problemom protisvetlobe v diplomskem delu Slepe miši. Do izteka stoletja je zbledela funkcija risbe kot organizacijske prvine slike. Zmehčane konture so začele premikati izraz celote od nadzorovane registracije prostorskih razmerij k percepcijski izkušnji trenutka, ki ga sestavljajo barvne lise, kar lahko spremljamo še posebej v krajinskih slikah Riharda Jakopiča in Matija Jame v Stranski vasi leta 1901. Študijski risbi figure sta v Narodni galeriji in v zbirki Galerije Zala.