Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Rihard Jakopič

(Ljubljana, 1869–1943)

Henrik Czerny
1899, olje, platno, 153 x 102,5 cm

NG S 626, Narodna galerija, Ljubljana

Portret Henrika Czernyja je umetnostnozgodovinski nesporazum, saj je bila slika pomotoma datirana deset let prezgodaj s predpostavko, da je upodobljen slikarjev tast, in ne svak. Jakopič je naslikal svojega vrstnika in prijatelja v sodobnem meščanskem salonu, morda v Czernyjevem stanovanju, posajenega v secesijski dvosed med oknoma, ki prostor odpirata nasprotni svetlobi. Slikar se je postavil frontalno pred model in ga očitno stoje motri nekoliko zviška. Drža gizdalinsko opravljenega Henrika Czernyja je ambivalentna. Zdi se sicer, da sedi udobno, hkrati pa desnica, s katero pridržuje palico in cilinder, položena poprek v naročje, izraža notranjo napetost, morda nestrpnost v nekoliko prisiljeni pozi. Kompozicija je urejena v planih, vzporednih s slikovno površino, upodobljenčeva stegna in naslanjala dvoseda pa so prostorsko skrajšana. Nad glavo visi slika v dvojnem paličnem okvirju s svojo lastno notranjo svetlobo. Enigmatični aranžma iz pavjega perja iz dvoseda napravi pavji prestol, a je malo verjetno, da je Jakopič poznal simboliko pava ali pavjega trona v indijski tradiciji. Lažje bi ga razumeli v Ovidijevem smislu kot atribut varuha mlajše sestre Ane Czerny, čeprav je bila mati Katarina, roj. Kraschewitz, že od leta 1883 pokojna. Aranžma pavjih peres je urejen v pavji rep in podložen kot gornji del mandorle, tako da težko zavrnemo priložnost za simbolno interpretacijo tako izstopajočega detajla. Meščanski portret je eno najzgodnejših Jakopičevih impresionističnih del. Kontraste nasprotne svetlobe in globokih senc je slikar interpretiral z intenzivno paleto v kontrastu modre in rumene z rdečimi poudarki okoli belega jedra upodobljenčeve bele srajce.



Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.