Portret, ki bi lahko bil Petkovškova lastna podoba, je nastal v umetnikovem zadnjem ustvarjalnem obdobju, preden je leta 1892 za vedno odšel v Kranjsko deželno blaznico Studenec (danes Psihiatrična klinika Ljubljana). Asketski značaj modela poudarjajo ostre obrazne poteze in preprosta obleka, zaradi pogleda, pri profilni upodobitvi logično usmerjenega stran, deluje hladno. Trup je zamaknjen in zato glede na glavo nekoliko bolj odprt proti gledalcu. Strogo kompozicijo omilijo nepričakovani barvni vložki (posvetlitve suknjiča, zelena ob laseh, za moškega nenavadno rdeče ustnice) in prelivanje tonov na obrazu – pristop, ki ga opazimo že v Petkovškovih Pericah ob Ljubljanici (NG S 3504). Ozadje, v katerem se sluti verjetno speta zavesa, je le nakazano.
Podobe v profilu so bile, zgodovinsko gledano, domena aristokratskih portretov ter odmev rimskih kovancev in gem – tudi avstrijske vladarje na guldnih/goldinarjih in kronah so upodabljali na enak način, po standardizaciji pariškega fotografa Alphonsa Bertillona leta 1888 pa so tako fotografirali tudi aretirance.