Svojega očeta Štefana je slikar upodobil v zadržanih barvah pred nevtralnim ozadjem, ko se z roko oprijema naslonjala stola. Osvetljena sta le dlan in njegov obraz. Kljub ustaljenim vzorcem je namesto običajne podobe ustvaril dostojanstven portret, h kateremu je pristopil s spoštovanjem in z občutkom dolžnosti, saj je očetu dolgoval bistvene nazore o življenju in umetnosti. Namreč, Šubičevi so bili podobarska in slikarska rodbina, ki je izhajala iz idilične, s hribovji obdane Poljanske doline, kjer je tudi pisatelj Ivan Tavčar (1851‒1923) našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb
Cvetje v jeseni.
V drugi polovici 19. stoletja je bila njihova podobarska delavnica najpomembnejša na Kranjskem, vodil pa jo je Štefan Šubic.
Podoba očeta je nastala leta 1880, sočasno s slikama Podoba matere (gl. NG S 426) in Portret sestre Mice (gl. NG S 431), ko se je slikar po končanem študiju na dunajski Akademiji lepih umetnosti zadržal eno leto doma, v Poljanah nad Škofjo Loko.