Študija zajame pogled iznad Tibere navzgor proti mestni arhitekturi. Na levi strani je zadnja prepoznavna arhitektura apsida cerkve Santa Sabina. Študija ni dokončana, zato pa razkriva slikarjeve ustvarjalne postopke. Gre za izrazito intimno in sproščeno delo, ki je bilo začeto
en plen air (na prostem). Osrednji problem so svetlobna razmerja na arhitekturnih fasadah in Janez Šubic jih je naslikal neposredno po opazovanju, neposlikane dele pa bi lahko dokončal tudi v ateljeju. Izpod najjužnejšega rimskega griča ob Tiberi je bilo namreč ustvarjenih ničkoliko vedut že pred Janezovim prihodom v Rim, in ta bogata ustvarjalna tradicija je nanj vplivala kot priučena zgodovinska tehnika.
Janez Šubic je med letoma 1874 in 1876 dvakrat študijsko bival v večnem mestu in tu že pozimi in spomladi leta 1875 ustvaril mikavne krajine in vedute. Zasnovane so bile kot študijsko gradivo. Gre za pleneristično sproščene poglede na mesto, ki pa so hkrati jasno kadrirani in do določene mere sledijo likovni tradiciji. Janezove rimske študije po naravi opredeljuje odprtost, neposrednost, skicoznost, s poudarkom na svetlobni problematiki, in pomenijo pomembno stopnjo v razvoju krajinskega slikarstva pri nas.
Besedilo: QR kode Narodne galerije