Mlada nesojena ljubimca sta objeta obležala v grobnici, kjer ju je odkril mož z baklo. Horizontalne linije njunih teles so v jukstapoziciji s pokončnimi stebri, tako kot njuna barvita in osvetljena oblačila s senčno okolico.
Igra Romeo in Julija angleškega dramatika Williama Shakespeara je eno najbolj znanih del svetovne književnosti – mladoletna ljubimca iz vojskujočih se italijanskih družin se skrivaj poročita. Julija spije mrtvilo, da bi se izognila poroki z drugim snubcem, vendar Romeo, ki je pobegnil iz Verone zaradi nesrečnega dvoboja, misli, da je Julija umrla, in se ubije v njeni grobnici. Ko se Julija zbudi in ob sebi odkrije umrlega moža, mu sledi v smrt.
Tragedija, ki so jo v 19. stoletju igrali z izvirnim nesrečnim koncem, je še danes neusahljiv vir navdiha in očitno je zanimala tudi Janeza Šubica. Je ena izmed ducatov študij različnih biblijskih, antičnih in modernih motivov, ki jih je naredil umetnik in jih ni nikoli prelil na večja platna. Postavimo jo lahko ob bok še dvema skicama na temo ljubezni, Slovo (NG S 422) in Romanca (NG S 437).
Tako Janez kot njegov brat Jurij Šubic sta bila nadarjena slikarja, ki sta si v tujini potrpežljivo gradila ugled in svoj talent »posojala« drugim umetnikom, le da sta na koncu oba umrla mlada, manj kot leto in pol narazen. Delo je prišlo v Narodno galerijo iz Narodnega muzeja leta 1933.