Pri klavirju je motiv, ki ga sledimo vsaj od leta 1908 dalje, največji formati te kompozicije pa so nastali v prvi polovici 20-tih let. Ta slika je še vedno zgrajena po nekem realističnem načelu, saj je Jakopič racionaliziral modelacijo s postavitvijo dodatnega svetila levo od pianistke. Zlata svetloba namiznih svetilk ustvarja dramatične učinke silhuete ženskega poprsja v protisvetlobi desne luči, na levi pa sijajne reflekse, ki modelirajo njeno telo čez njeno roko in ramo do odseva na licu. Njen torzo in roke gledamo v trenutku zanosnega nagiba vzravnanega telesa proti inštrumentu.
Slika je zgodnejša od dramatičnih zeleno-rdečih komplementarnih kontrastov kompozicije, ki jo upravičeno poimenujemo Nokturno. V tej sliki je umetnik utrdil kompozicijo – ob pianistki poslušalec, med njima svetilka in notni zapis, na levi strani zastor, kakor bi ga preslikal s kakega baročnega portreta. V sliki zakriva precejšen del površine, s tem ustvarja mistično razpoloženje in njegovo valovito gubanje niha v ritmu melodije. Iztegnjena leva roka s temperamentnim udarcem je prav tako postala stalnica. Pozneje je odpadla leva svetilka, tako da so sence bolj usmerjene, podrejene enemu samemu središču in zato bolj dramatične. Jakopič pravi: »Treba je doseči, kar človek čuti v sebi. […] Poskušal sem že tudi razvrstiti barve v nekem gotovem medsebojnem razmerju […] Čutim, da je tudi na ta način mogoče napraviti umotvor, t. j. viden izraz svoje duševnosti. Ta način izražanja bi se dal primerjati v muziki s kombiniranjem raznih glasov in zvokov. Seveda gre pri vsem tem eksperimentiranju za to, da se sklada z notranjimi doživljaji. Če se sklada, potem je slika dovršena.«