Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Gojmir Anton Kos

(Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)

Bitka pri Krškem 5. februarja 1573
(1940), olje, platno, 200 x 728 cm
sign. in dat. d. sp.: G. A. Kos 40

NG S 2757, Narodna galerija

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS2757

Bitka pri Krškem 5. februarja 1573 ima podoben ritem kot Umestitev. Z leve proti osrednji skupini prodira plemiška vojska in seka kmečko linijo. V sredini je gosposki vojak s sulico smrtno ranil upornika v modrem. Na desni se tlačani že panično umikajo.

Na Bitki je slikar upodobil prvi spopad med kmeti in gosposko vojsko med Gubčevim slovensko-hrvaškim uporom. Pri Krškem je upornike dohitel uskoški kapitan Jošt Thurn in jih premagal. Tisti, ki niso bili ubiti ali niso utonili v Savi, so se zatekli nazaj v Krško, ki ga je Thurn oplenil; prizanesel ni niti ženskam in otrokom.

Prizor bitke je ena od sedmih podob, ki jih je ustvaril Gojmir Anton Kos v sklopu natečaja za okrasitev reprezentančnega hodnika banske palače v Ljubljani (danes Predsedniške palače). Natečaj je želel spodbuditi likovno zgodovinjenje slovenske preteklosti in se je odvijal pod vtisom hrvaških, poljskih in čeških slikarskih dosežkov. Čeprav so glavni vzorci za kompozicije prihajali iz (nemških) akademskih središč, so Poljak Jan Matejko (1838–1893), Čeh Alfons Maria Mucha (1860–1939), Srb Paja Jovanović (1859–1957) ter Hrvati Oton Iveković (1860–1939), Vlaho Bukovac (1855–1922) in drugi s svojimi monumentalnimi slikami in cikli predstavljali panslovansko merilo, kako s tehnično spretnostjo in ambicijo združiti umetnost, zgodovino, narodno identiteto in politiko.

Razstavljena na Puharjevi 9

O OBDOBJU

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo.

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Stojan Batič	(Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić	(*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla	(Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli	(Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli	(Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis	(Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar	(Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše	(Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin	(Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič	(Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos	(Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar	(Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda	(Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin	(Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič	(Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi	(Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič	(Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik	(Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor	-
Cipriano Efisio Oppo	(Rim, 1891–1962)
Veno Pilon	(Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec	(Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj	(Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa	(Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek	(Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej	(Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini	(Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu	(Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica	(Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel	(Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik	(Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar	(*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky	(Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)