Sedeča, naprej sklonjena stilizirana ženska figura je pogreznjena v svoj lastni volumen in v svoj notranji svet. Gladko modelirano, oblikovno prečiščeno telo ustvarja kontrast s hrapavo površino grobo obdelane gmote, iz katere se dviga kot v ritmičnem valovanju. Žensko telo je polno in mehko zaobljeno, roke so podaljšane, glava je proporcionalno pomanjšana, lasje so stilizirani in se vrh glave podaljšujejo kot koničasto pokrivalo, arhaične obrazne poteze so le nakazane. Podoba je prežeta z nežnostjo, tišino in senzibilnim razpoloženjem. Delo iz zadnjih let Smerdujevega ustvarjanja sodi med značilne male plastike, ki so mu prinesle oznako liričnega kiparja intimnih malih plastik.
Frančišek Smerdu je kiparstvo študiral najprej pri Alojziju Repiču na obrtni šoli v Ljubljani, nato pa na zagrebški akademiji, kjer sta nanj najmočneje vplivala Ivan Meštroviću in Fran Kršinić. Po vojni je Smerdu postal profesor na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji in tam poučeval do smrti. Bil je član Neodvisnih, leta 1937 ustanovljene skupine umetnikov, ki so skupaj razstavljali in v kiparstvu uveljavljali predvsem figuraliko, zasnovano na tradicionalnem realizmu in oplojeno z modernističnimi tendencami. Po vojni je Smerdu sprejemal tudi javna naročila (Spomenik Ivana Cankarja na Rožniku, Ilegalec v Ljubljani, Spomenik Franceta Prešerna v Kranju), a najpomembnejša ostaja njegova mala plastika v žgani glini, bronu in kamnu.
Besedilo: QR kode Narodne galerije