Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Alojzij Repič

(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)

Ivan Cankar
1920, marmor, 56,5 x 25 x 16 cm
sign. in dat. l. ob strani: A. Repič / 1920

NG P 612, Narodna galerija, Ljubljana
Alojzij Repič se je v zgodovino kiparskega ustvarjanja na Slovenskem zapisal predvsem kot pedagog na ljubljanski umetnoobrtni šoli ter avtor realističnih portretov znamenitih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja, kot so portreti Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Simona Jenka, Dragotina Ketteja, Frana Levstika, Josipa Stritarja, Ivana Tavčarja, Jurija Šubica in drugih slovenskih kulturnih predstavnikov. V galerijo portretnih kipov znamenitih Slovencev, ki jih je kipar ustvaril, sodi med drugim tudi portret Ivana Cankarja.

Portret pisatelja in dramatika pa tudi spremljevalca in ostrega kritika likovne umetnosti Ivana Cankarja je Repič izdelal leta 1920, ko je bil profesor za modeliranje, rezbarstvo in figuralno plastiko na srednji tehnični šoli (1905−1931). Upodobil ga je dve leti po smrti in si je najverjetneje pomagal s fotografijo. Nedvomno pa je Cankarja tudi videl in najverjetneje osebno poznal. V doprsnem izrezu na grobo izklesanem podstavku ima pisatelj glavo s košatimi brki in lasmi rahlo obrnjeno v desno. Njegov obraz je individualiziran z zamišljenim pogledom, a odločnim izrazom. Portret zaznamuje akademsko realistični slog, ki mu je bil kipar zvest do konca svoje umetniške poti.


Provinienca: Dar.: prof. dr. Riko Repič, kiparjev sin, Ljubljana, 18. 3. 1971
Razstave: Nove pridobitve Narodne galerije 1965 - 1975, Narodna galerija Ljubljana, 23. marec - 2. maj 1976Razstave: NOVE PRIDOBITVE NARODNE GALERIJE 1965 - 1975, Narodna galerija Ljubljana, 23. marec - 2. maj 1976
Lit: Kiparska razstava v obrtni šoli, SN, št. 3, 4. 1. 1920, str.; Doprsni kip Ivana Cankarja, Jugoslavija, IV, št. 34, 9. 2. 1921, str. 3; Plamen, I, št. 4, 1921, str. (repr.); -o-, Umetniška razstava slikarja Sterleta in kiparja Repiča, SN, št. 158, 13. 7. 1924, str. 3; Dbd (Karel DOBIDA), Alojzij Repič, ELU, 4, 1966, str. 83; Polonca Vrhunc, Rast slovenske galerijske zbirke, Delo, XIII, št. 275, 9. 10. 1971, str. 17, France DOBROVOLJC: Cankarjev album, Maribor 1972, str. 181 (sl. 497), 304 (z lit.).

Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)