Lojze Dolinar je po zaključku šolanja na umetnoobrtni strokovni šoli pri kiparju Alojziju Repiču nadaljeval študij na dunajski akademiji (1910/1911) in nato na münchenski (1912/1913). Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican, leta 1920 pa je za nekaj mesecev odšel v New York ter potoval po Italiji in v Pariz. Leta 1932 se je preselil v Beograd, kjer je bil na tamkajšnji akademiji leta 1949 imenovan za rednega profesorja za kiparstvo.
Leta 1923 je Lojze Dolinar v marmorju izklesal portret politika, ljubljanskega župana, umetnostnega mecena pa tudi pesnika, prevajalca in pisatelja Ivana Hribarja (1896–1910). Med svojim županovanjem si je Ivan Hribar močno prizadeval za ustanovitev umetnostne galerije. Ideja o zasnovi doma slovenske umetnosti se je začela uresničevati z letnimi nakupi umetnin, saj je Hribar prepričal mestni svet, da je v letnem proračunu namenil določeno vsoto za ta namen. Tako je po letu 1907 začela nastajati mestna zbirka in sam župan ji je podaril večje število umetnin, kot pokrajinski namestnik pa je leta 1922 določil 250.000 dinarjev za gradnjo namenske stavbe za galerijo.
Hribarjevo kamnito poprsje je grobo obdelano, obraz z bradico, brki in očali pa izraža resnost, samozavest, preudarnost in strogost.