Dekle v nekoliko neudobnem položaju leže bere knjigo na divanu, potisnjenem v kot sobe. To je variacija slike Pred ogledalom (pred 1927) s skoraj identičnim prizoriščem. Modra barva obvladuje celotno površino kot sredstvo tonskega poenotenja. Slikar se poigrava s percepcijskimi ključi senzornega aparata, kot bi preizkušal, kolikšna razlika v modulaciji zadostuje, da gledalec racionalizira podobo, jo interpretira v skladu z izkustvenimi vzorci: razume, da je svetlo modra packarija v ozadju bela stena, da so črnine deli obleke, v katerih se tu in tam pojavi svetlobni refleks, ter da mešanica modrih in rjavo rumenkastih potez predstavlja pregrinjalo, na katerem se komaj zaznavno izriše dekletova noga. Čeprav smo desetletja odmaknjeni od zgodovinskega impresionizma, ta termin še lahko vsaj pogojno uporabimo kot estetiko vizualnosti, procesa uvidevanja slike, ki temelji na percepcijski participaciji v ustvarjalnem procesu ne le z optičnim mešanjem barv kot temeljne maksime impresionistične teorije, temveč s celotnim senzornim aparatom. Sternen ustvarja minimalne pogoje za gledalčevo prepoznavanje potencialne stvarnosti. V nekem konceptu razmišljanja o ustvarjalnem aktu je Sternen zapisal v nemščini: »Vse je samo predstava […] Vedeti moraš, kaj je narobe in kaj prav […].«
Provenienca: vladni fond
Literatura: II. razstava umetnin na ljubljanskem velesejmu od 2.–11. julija 1927. [Paviljon »K«], Ljubljana 1927 [razst. kat.], kat. št. 229 (Deklica s knjigo) (?); Jure Mikuž, Breda Ilich - Klančnik, M. Sternen. [1870−1949. Retrospektivna razstava], Moderna galerija, Ljubljana 1976 [razst. kat.], str. 166; Smrekar, Matej Sternen (1870–1949), Narodna galerija 2022, str. 198–199