Avtoportret je eden od motivov, ki jih je Zoran Mušič slikal vse življenje.
Ta je nastal leta 1946, ko se je slikar po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča Dachau ustalil v Benetkah. Iskal je novo pot svojega slikarstva in se poglabljal v starejšo umetnost: v prazgodovinsko slikarstvo, fajumske portrete, bizantinske ikone in Giottove naslednike.
Pred nami je dvodimenzionalna doprsna podoba v bizantinskem okvirju in pod očitnimi vplivi portretov fajumskih mumij iz rimskega Egipta. V nas zrejo odprte, asimetrične oči obraza, ki lebdi pred ozadjem zlatih odtenkov. Tudi v tem koloritu prepoznamo barvne tone Mušičeve kraške pokrajine in zlato umetnosti Bizanca, ki jo je odkril v Benetkah. Prevzeli so ga mozaiki v Stolnici Sv. Marka v mestu, ki je bilo središče bizantinske umetnosti na Zahodu.
V lastni podobi je najbolj očitno raziskoval, kako z minimalnim koloritom in nanosi barve pokazati največ, tudi tisto, kar je pod kožo upodobljenca, ki ga je tako dobro poznal. Sam je ponavljal: »Zanima me ponazoritev notranjega aspekta. Avtoportret vidim kot katerokoli krajino – krajino, ki pokaže, kar je v meni.«
Pridobljeno: nakup, Stadion, Casa d’aste, Trst, avkcija 4. 12. 2015