Zoran Mušič

Mušičeve dachavske risbe so likovna stvaritev, priča holokavsta in izhodišča cikla Nismo poslednji v sedemdesetih letih. So najbolj neposreden likovni zapis trpljenja v taboriščih druge svetovne vojne in mejnik slikarjeve ustvarjalnosti. 

Gestapo ga je aretiral v Benetkah v začetku oktobra 1944. Po krajšem času v tržaških zaporih so ga novembra prepeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Zadnji meseci vojne so bili najtežji meseci taborišča. V njem je razsajal tifus, primanjkovalo je hrane in celo zmanjkalo premoga za krematorij. Trupla so se nabirala pred barakami in kupi trupel pred krematorijem so rasli … 

Zoran Mušič je delal v stružnici in si občasno pridobil kakšen priboljšek s slikanjem po naročilu stražarjev, ki so mu zato prinesli papir in slikarske pripomočke. Najprej je slikal portrete sojetnikov in risbe po naročilu, sledili so tragični prizori umirajočih, ki jih je risal na skrivaj. Največ risb je nastalo po osvoboditvi taborišča, ko je s sojetniki čakal na prevoz v domovino. Ameriški zavezniki so taborišče osvobodili 29. aprila, proti Sloveniji pa so jih odpeljali šele 5. junija 1945. Še vedno bolehen za tuberkulozo je prosto hodil po taborišču in kot v transu risal. Pritegnila so ga trupla, umrli sotrpini, izmozgani do kosti in kože. Domov je odnesel okoli 100 risb in grafičnih listov, ki jih ni nikoli prodajal. Večino ji je podaril sojetnikom, prijateljem in kasneje pomembnim muzejem, na primer v Baslu in Parizu, v domovini pa Moderni galeriji.

Risba V kopalnici prikazuje mučno rutino iz taboriščnega vsakdana, ki jo je doživel vsak interniranec ob sprejemu. Prikazan je postopek razčlovečenja, ki taboriščnikom odvzame osebnost in lastno identiteto: striženje, slačenje, razkuževanje, odvzem lastnine in preoblačenje v uniformo. Risba je nastala po osvoboditvi in je bila razmnožena v več izvodih na ciklostilnem stroju v improvizirani tiskarni, ki so jo po osvoboditvi uredili slovenski interniranci in v njej tiskali dnevni list Dachauski poročevalec.