Alojz (Vjekoslav/Vekoslav) Gangl (1859–1935) je začetnik prenove kiparstva na Slovenskem in nestor prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja. S svojim ustvarjalnim opusom predstavlja mejnik v zgodovini slovenskega kiparstva in snuje temelje novi kiparski poti na naših tleh. V šestinsedemdesetih letih življenja je ustvaril številne portrete in študije ter žanrske figure, v zgodovino slovenskega kiparstva pa se je zapisal predvsem kot avtor prvega slovenskega javnega spomenika, spomeniške, arhitekturne, nagrobne in sakralne plastike.
V Metliki rojeni Alojz Gangl je svoje prvo obrtno znanje rezbarstva pridobil najprej v metliških in nato v šentrupertskih podobarskih delavnicah. Po obiskovanju večerne obrtne šole v Gradcu leta 1884 se je Gangl že naslednje leto odpravil na Dunaj. Na tamkajšnji Akademiji likovnih umetnosti je s podporo kranjskega deželnega odbora in poslanca Frana Šukljeta študiral pri Edmundu Hellmerju in leta 1888 končal kiparsko specialko pri Casparju von Zumbuschu.
V tem času je Gangl že postal priznan kipar in je dobil naročilo za realizacijo prvega slovenskega javnega spomenika Valentinu Vodniku (1887–1889). Akademsko realistično delo z neoklasicističnimi in novobaročnimi kiparskimi prvinami, ki so ga postavili pred nekdanji ljubljanski licej, je pomemben mejnik v razvoju slovenskega kiparstva, saj je odprl pot poudarjanju nacionalnih vrednot prek upodobitev izstopajočih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja. Leta 1889, le leto dni pred študijskim potovanjem po Italiji in obisku Francije, je Gangl v marmorju izdelal relief Kristusovega vstajenja v luneti glavnega portala katedrale v Đakovem. Leta 1893 je izdelal leseni relief Jezusovega rojstva za cerkev Sacré-Coeur v Pressbaumu pri Dunaju. Kipar se je nato pred izvedbo spomenika baronu Janezu Vajkardu Valvasorju (1894–1903) pred tedanjim Deželnim muzejem, v letih 1890–1892 posvetil kiparskemu okrasju ljubljanskega Deželnega gledališča. V neobaročnem slogu, po vzoru kiparske okrasitve pročelja pariške Opere s Plesom Jeana-Baptista Carpeauxa, je pročelje današnje Opere obogatil s figuralno kompozicijo Genija gledališča z Opero in Dramo ter s kipoma Komedija in Tragedija.
Alojz Gangl se je v zgodovino zapisal tudi kot pedagog, saj je od leta 1894 do predčasne upokojitve leta 1905 poučeval kiparstvo na novoustanovljenem oddelku za figuralno podobarstvo umetnoobrtne strokovne šole v Ljubljani. V tem obdobju so nastali številni portreti, denimo pesnika Josipa Cimpermana (1893), Josipa Stritarja (1894), Franceta Prešerna (1895), Ernestine Jelovškove (1894) pa tudi nagrobnik Marije Murnik na pokopališču v Radovljici (1896) in relief Madonna in stellis (1894).
Po upokojitvi je Gangl v letih 1907–1910 nadaljeval poklic učitelja na obrtni šoli v Splitu, nato pa se je po triletnem bivanju na Dunaju (1914–1917) z ženo, po rodu Čehinjo, za stalno preselil v Prago. V Pragi so nastale glinene študije in osnutki, drobne plastike otroških glav, plesalk, realistične podobe umetnikove matere, tete, žene in sina ter portreti. Leto pred smrtjo je zasnoval monumentalno ekspresivno delo, Kristus – osameli popotnik in ga namenil za pokopališče v rodni Metliki, kamor so prepeljali tudi njegove posmrtne ostanke. Leta 1936 so v Pragi priredili posmrtno razstavo s triindvajsetimi razstavljenimi deli.
V svojih zgodnejših delih je bil Gangl zavezan akademski tradiciji 19. stoletja, akademskemu realizmu s statično umirjenimi in uglajenimi neobaročnimi in neorenesančnimi elementi. V portretnem upodabljanju se je nagibal k idealiziranim reprezentativnim portretom, s poudarjanjem družbenega statusa upodobljencev, oblečenih v sodobna oblačila. Pri nagrobni plastiki se je navezoval na klasicistično nagrobno umetnost 19. stoletja in se oziral na okus naročnikov oziroma časa. Sčasoma je bilo zasebnih naročnikov vse manj in kipar se je predajal eksperimentiranju s kiparskim materialom in formami ter portretiranju družinskih članov in prijateljev. Opuščal je realistično upodabljanje in se posvečal povzemanju slikovitejše, bolj razgibane modelacije, katere obrise je slutil že ob koncu 19. stoletja.
Po Ganglovi smrti je bila umetnikova zapuščina razdeljena med Belokranjski muzej v Metliki, ljubljanski Mestni muzej in Narodno galerijo. Njegova dela hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Nadškofiji Ljubljana, Zbirki Patrika Šimona v Pragi ter v zasebni lasti.
Nosilci projekta
Narodna galerija
Belokranjski muzej, Metlika
Avtorica razstave in vodja projekta
Mateja Breščak
Avtorici konservatorsko-restavratorskega dela razstave
Miladi Makuc Semion, Martina Vuga
Postavitev razstave
Meta Hočevar
Oblikovanje tiskovin
Peter Skalar
Konservatorsko-restavratorska priprava gradiva
Tina Buh, Martina Vuga (Narodna galerija), Katarina Toman Kracina (MGML – Mestni muzej Ljubljana), Irma Langus (Narodni muzej Slovenije), Jože Drešar (Restavratorski center ZVKDS)
Umetnine za razstavo so posodili
Narodna galerija ; Belokranjski muzej; Narodni muzej Slovenije ; Muzej in galerije mesta Ljubljane – Mestni muzej Ljubljana ; Nadškofija Ljubljana; Restavratorski center ZVKDS; zasebni lastniki
Dokumentacija in arhivska fotografija
Arhiv Republike Slovenije; Belokranjski muzej ; Špelca Čopič (osebni arhiv); Zbirka Patrika Šimona, Praga; Zgodovinski arhiv Ljubljana
Razstavo so omogočili
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Občina Metlika
8. junij 2009–3. januar 2010
Belokranjski muzej Metlika
Galerija Kambič
CBE 51
8330 Metlika
2. februar 2010–16. maj 2010
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana