Hinko Smrekar se je izoblikoval v skupini
umetnikov vesnanov, mladih fantov, sanjačev in vizionarjev, pogosto pretirano
občutljivih, nesrečno zaljubljenih in onemogočenih v družbi. Želeli so si narediti nekaj izvirnega, zato so
svoja prizadevanja usmerili v umetnost, brez pozlate in skrivnostnih sporočil,
ki je bila blizu preprostemu slovenskemu človeku.
Še danes ob ilustracijah Maksima Gasparija, Gvidona Birolle, Saše
Šantla, Ivana Vavpotiča in Smrekarja postajamo nostalgični, saj so nas
spremljale skozi otroštvo in mladost in še sedaj nas njihove podobe opazujejo s
koledarjev in razglednic v naših domovih.
Pomanjkanje akademske izobrazbe se je pri Smrekarju spreobrnilo
v pozitivno smer in mu je omogočalo popolnoma različne perspektive v njegovi umetnosti.
Neobremenjen z akademskimi učnimi programi je izoblikoval sebi lasten slog, po
katerem je bil prepoznaven tudi laikom. Bil je samouk, ki je tehniko risanja
tako izpopolnil, da njegova dela z množico oseb delujejo povsem celovito v
skladu s pravili anatomije, perspektive in kompozicije. V njegovem obsežnem
opusu s par izjemami ni pripravljalnih skic, medtem ko si je pri portetih
večkrat pomagal s fotografijami. V večini primerov je vidna podrisba z
grafitom, ki jo je nato prevlekel in dovršil s tušem. Risba s tušem in peresom
je bila njegova osnovna tehnika, ki jo je večkrat dopolnil z akvarelom ali
pastelom, redko tudi z gvašem. Bil je navdušenec nad grafiko, strasten in
iskreno zainteresiran za izrazne možnosti, ki so jih različne tehnike nudile.
Tehnična disciplina, ki je bila potrebna pri grafikah, je očitna tudi na
njegovih risbah, kjer je z nemirno potezo, z drobnim črtkanjem zapolnjeval
celotne površine, ter z zgoščanjem in redčenjem črt dosegal hotene učinke.
Koliko časa je potreboval za posamezno risbo, nam ni znano, vemo pa po pričevanjih
sodobnikov, da je delal po cele dneve, tudi po več kot deset ur na dan. Risbe
je izdeloval eno za drugo, na zalogo, kar se mu je obrestovalo v času, ko več
let zaradi bolezni ni izgotovil ničesar.
Smrekar je bil izrazito duhovit in
pronicljiv opazovalec, ki je znal z nekaj potezami začrtati značilnosti
posameznih tipov ljudi – s telesno držo, kretnjami rok ali izrazom na obrazu in
v očeh. Tipe ljudi je jemal iz vsakdanjega življenja in jih postavljal v
različne zgodbe. Zato je iz opazovalcev svojih del vedno izvabljal smeh in so
ga večkrat neopravičeno poimenovali humorist. Sam je odločno zavračal takšno
oznako, kot tudi oznako, da je samo in izključno karikaturist, vendar se je bil
prisiljen z njo sprijazniti. Sam je zapisal, da je človeka dodobra spoznal kot
»žalostno karikaturo v nasprotju idealnih teorij in zvečine ogabne prakse« in
da potemtakem ni čudno, da je postal v »tolikšni meri karikaturist in skoraj
absoluten cinik, kot vsi obupani, neverni idealisti.«
Umetniški talent se je pri njem
povezal z zanesljivim občutkom za vedno aktualne pojave časa in ni bil samo
kronist svoje dobe, ampak je imel odločilno vlogo pri širjenju novih idealov. V
Ivanu Cankarju ni našel le osebnega prijatelja, ampak predvsem sorodno dušo. Ne
toliko satira kot globoka izpoved in obračun z družbo je bistvo njunih del. Odpor
do družbeno-političnih razmer, ki so tesnila življenje ljudi, predvsem pa odnos
vladajoče družbe do umetnosti in umetnika, svojemu narodu nepotrebnega in
prezgodaj umirajočega, so rdeča nit obeh ustvarjalcev. In v kolikor je Cankar
gledal na umetnika vendarle nekoliko sentimentalno je Smrekar nič manj žgoče
sekal tudi po njih, ne izključivši sebe in tudi po umetnostnih kritikih ter umetnostnih
institucijah. »Državniška karijera in umetnostna kritika, to sta dva poklica,
za katere dokaz sposobnosti ni potreben« je ostro zapisal v enem izmed člankov,
kjer je tudi ostro pokomentiral Narodno galerijo, češ da je v zadnjem času
povsem pozabila, da je na prvem mestu slovenska narodna ustanova in da je ena
sama panjeva končnica vredna za nas več kot cel Louvre ali Luxembourg. Enako
stališče je zavzel tudi ob vprašanju, kateri umetniki so nanj vplivali, ko je
dejal, da mu je majhno drevesce v domovini bolj ganilo srce kot vsa diktirana
evropska umetnostna moda.
Občudovanja
vredni so Smrekarjev pogum, odkritosrčnost in poštenost, s katerimi ni dobil
samo umetniške, ampak tudi zgodovinsko legitimacijo za upodabljanje svoje dobe
in njenih ljudi. Ustvaril je galerijo portretov in karikatur sodobnikov in s
tem ohranil njihove pristne podobe za bodoče rodove. Koliko detajlov iz
zasebnega in profesionalnega življenja ali njihovih telesnih značilnosti je
ujel na njih, nam morda nikoli ne bo znano.
Ilustracije
za periodična glasila in za knjige po številčnosti presegajo družbeno-politične
satire in karikature. Smrekar je bil iskan ilustrator, ki je znal dobro
prisluhniti željam naročnika, povzeti iz besedila snov za risbo, prav tako pa
mu ni nikoli zmanjkalo idej.
Razstava je zaradi obsega avtorjevega
opusa in občutljivosti gradiva (večina umetnin je del na papirju) razdeljena na
dva dela. Prva razstava pokriva obdobje med leti 1902 in 1917, na ogled pa je
preko 160 umetnin ‒ ilustrirane dopisnice, ilustracije za knjige Ivana
Cankarja, lastne karikature in karikature sodobnikov (v teh letih jih je
narisal preko 50), slovanske igralne karte in slovanske tarok karte, risbe z
narodopisnimi motivi, vzetimi iz slovenskih narodnih pesmi, družbeno-politične
satire in karikature, cikel razglednic Vojska
v slikah, risbe večjih formatov in grafike s pravljičnimi motivi in s
prizori iz ljudskega vraževerja in narodnih bajk, risbe za zdravnika dr. Franca
Derganca, risbe, ki jih je narisal v času internacije v Scheiflingu ter
ilustracije za povest Martin Krpan Frana Levstika.
Leta 1927 je Smrekar začel pisati svoj
življenjepis, ki ga je želel tudi ilustrirati. Na žalost dela ni nikoli
dokončal. Ohranil se nam je le osnutek uvoda, kjer je zapisal spomine na
najzgodnejše otroštvo do dvanajstega leta starosti. Ker lahko iz njega veliko
izvemo o njem in o njegovi družini, osebe, ki jih opisuje, pa srečujemo v
paleti likov na njegovih risbah, ga prilagamo v prepisu.